Vabimo k branju knjige Zama in ogledu istoimenskega filma

Pri Mladinski knjigi je izšla pred dobrim mesecem dni. Po knjigi posnet film pa že kmalu prihaja v Kinodvor. Festivalska uspešnica, ki jo je po istoimenski klasiki argentinske literature priredila ena najbolj samosvojih sodobnih režiserk Lucrecia Martel, je poetično, čutno in halucinatorno popotovanje v »srce teme«.

• »Vprašal sem se, ne za kaj živim, ampak za kaj sem živel. Sklepal sem, da za čakanje, in zanimalo me je, ali čakam še kaj. Zdelo se mi je, da. Da vedno čakamo še več.«

Kratki roman Zama (1956) argentinskega pisatelja Antonia di Benedetta (1922–1986) je morda največje delo južnoameriškega eksistencializma; pogosto so ga primerjali s Camusovim Tujcem pa tudi z Beckettovim Čakajoč na Godota.

Prvoosebni pripovedovalec je Diego de Zama, v Ameriki rojen španski kolonialni uradnik v Paragvaju ob koncu 18. stoletja, ki v svojevrstnem, izrazno zgoščenem jeziku piše zgodbo svojega životarjenja v mrtvicah večnega čakanja. Zama je le na videz zgodovinski roman; in čeprav je posvečen »žrtvam čakanja«, je le na videz zgodba o neskončnem čakanju – na ladjo, ki prihaja in nikoli ne pride, na boljšo službo, na nekaj »več«, na usodo, ki se zdi primernejša protagonistovemu videnju samega sebe. Da to ni zgodovinski roman, kvečjemu njegova parodija, zapiše v spremni besedi prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica. V resnici je zgodba o samoslepilu, temeljni brezciljnosti in bistveni eksistencialni nevednosti, zaviti v brezup. V tem je njena brezčasnost.

• »Zama je neobičajen roman, ki seje vse od nastanka leta 1956 večinoma zadrževal na obrobju bratskih radarjev … Zama mogoče ni roman za vsakega, tistim, kijih bo nagovoril, pa bo zlezel pod kožo.«  Ana Geršak, Dnevnik

    

Antionio Di Benedetto: ZAMA. Prevedla in spremno besedo napisala Vesna Velkovrh Bukilica, izdala Mladinska knjiga v zbirki Kondor, urednik Andrej Ilc.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol