Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (4. del)

Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (4. del) (foto: profimedia) profimedia
29. 10. 2018

Serijo izpovedi o srečanjih z angeli končujemo z dvema zgodbama. Prvo je odkrila zanemarjena deklica, ki ji družina ni ponudila niti osnovne ljubezni in pozornosti. Angel ji je pomagal, da se je prebila skozi najhujše čase.

Angel ji je pomagal, da se je prebila skozi najhujše čase. 

Svetlomoder angel na steni

Živela sem v nasilni, brezbrižni, zelo hladni in povsem neurejeni družini. Prepričana sem, da imam angela (morda celo dva), ki me občasno pride potolažit, ali mi pošlje koga na pomoč, ko mi je najtežje. Prvič sem videla angela na družinskem srečanju petih generacij po mamini strani. Stara sem bila kako leto in sem povsem pozabljena sedela v dnevni sobi. Zraven je bilo še nekaj družinskih članov, ki se niso zmenili zame, mene pa je nekdo posedel pred steno. Gledala sem v zid, drugi so bili za mojim hrbtom.

Zelo zgodaj sem se naučila, da mi je še najbolje, če povzročam čim manj hrupa. Še zlasti, ko je bila vklopljena televizija; ali pa kar tako, saj sem se tako ognila težavam. Zato sem mirno sedela in zrla v steno. Nekaj me je pritegnilo, kot bi me potegnilo v prostor, in nisem mogla odtrgati oči, potem pa sem na steni zagledala nek lik. Moški obraz, ramena in v ozadju krila. Bil je svetlomodro obarvan angel, z zelo lepim obrazom, star nekaj čez 20. Njegove oči so imele rahlo temnejši modri odtenek, srednje dolgi lasje pa so mu plapolali okrog glave.

Opis je morda bolj primeren za žensko, a jaz vem, da je moški. Smejal se mi je, se hihital, ko sem se mu nasmehnila jaz, med hihitanjem pa so njegova čudovita krila prhutala. Čeprav še nisem znala govoriti in nisem razumela veliko besed, mi je »povedal« (kot bi mi poslal sporočilo v možgane), da naj ne skrbim, ker bo vse v redu. Potem je prišla moja mama, me pograbila in odpeljala domov.

Od takrat je bil moj angel velikokrat z mano. Nekoč, ko sem se skrila pred mamo, se zaklenila v svojo sobo (oče je potem razbil ključavnico) ter trepetala in jokala, sem na ramenih začutila topel vetrič in v glavi razločno »slišala« svoje ime. Klical me je moški glas. Sedla sem na postelji, se hitro obrnila in z očmi ujela le še modro svetlobo, ki je bledela in izginila. Vem, da je bil to moj angel in da me skušal potolažiti.

Pomagal mi je tudi spoznati moja prejšnja življenja. Ne vem natančno kako se je zgodilo, vem pa, katero pesem so vrteli po radiu. Natančneje, kateri del pesmi, ko sem umrla v avtomobilski nesreči. Vedno ko preživljam svoje najhujše, najbolj temne trenutke, mi moj angel »pokaže« pesem, med katero sem umrla. Ko zaslišim melodijo (ki je nisem slišala nikoli prej), se moram usesti, telo mi otrpne in med ščemenjem mravljincev se mi vrstijo slike iz prejšnjega življenja. Ne pesmi ne izvajalcev nisem poznala od prej, zdaj pa si njihovo zgoščenko zavrtim vsakokrat, ko sem na tleh. Ob pesmih se počutim bolje. Mislim, da mi je moj angel skušal s to glasbo omogočiti, da si pomagam, ko ga ni v bližini. Tasha

Obisk sredi noči

Ponoči, 31. marca leta 1987, so me okrog tretje ure predramili trije nežni dotiki po odeji pri nogah. Spala sem pokrita do vratu in se nisem povsem prebudila, zavedala pa sem se, da se je nekaj zgodilo. Nisem odprla oči in spala sem naprej. Dotiki so se ponovili še drugič in še naprej sem spala, ko pa se jih začutila tretjič, so me povsem predramili. Odprla sem oči in pogledala po sobi. Zagledala sem čudovitega moškega, ki je stal ob nasprotni steni. Segel je skoraj do stropa, od glave do peta ga je obdajala svetloba. Nosil je oblačilo bele barve s širokim pasom. Takšne barve dotlej še nisem videla. Koža na obrazu in rokah je bila bronastega odtenka, na glavi pa je imel zvit turban. S spuščenimi rokami ob telesu je stal ravno kot sveča, pogled pa je usmeril k odprtim vratom dnevne sobe. »Ne boj se. To je božji glas. Preberi si zgodbo Izaija, preroka iz kraljestva usmiljenja.« Takrat se je odlepil od zidu in medtem ko sem strmela vanj, so me njegove močne roke dvignile, prižeta ob čudovito tkanino pa sem se počutila varno kot v materinem objemu. Vse se je zgodilo hitro, nepričakovano, meni pa se je zazdelo, da sem znova dojenček v zibki, varno zavit v toplo odejico.

Potem sem zaslišala žvižgajoč zvok in začela sva se premikati. Znašla sva se na lepem, bogatem zemljišču in (ne vem kako) sem pod bosimi nogami začutila zemljo. Prišla sva do neke vrste odprte tržnice. Zagledala sem še veliko podobnih likov, ki so se naokrog sprehajali sami ali v dvojicah. Midva sva si ogledovala stojnico, podobno stojnicam na karnevalih ali sejmih. Na policah v treh vrstah so bile zložene ročno izdelane lesene ladjice. »Izberi si nekaj,« mi je rekel, jaz pa sem odvrnila, da nimam denarja. »Tukaj ne potrebuješ denarja. Vse je zastonj,« me je poučil.

V tistem trenutku sem spet zaslišala žvižgajoč zvok in z veliko hitrostjo sva se začela premikati. Nenadoma je spet stal ob moji postelji ter me previdno položil nazaj. Spet sem začutila svoje telo, on pa je izginil.

Nekaj časa sem premišljala, saj se je vse zgodilo zelo hitro. Ko sem dojela, kaj sem pravkar doživela, sem prižgala nočno lučko in si zapisala njegove besede. Naslednje dni sem se poglobila v branje Izaijeve knjige. Spoznala sem, da je bog resničen in da je slišal moje klice na pomoč ter mi tako dokazal, da pazi name. Kathy D.

Vir: ThoughtCo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri