Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (1. del)

Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (1. del) (foto: profimedia) profimedia
9. 10. 2018

A menite, da angeli obstajajo? Avtorji zbranih zgodb bi vam odločno zatrdili, da res. Pravijo namreč, da so doživeli osebne, pogosto osupljive tovrstne izkušnje.

Angeli so povsod, kamor obrnete oko, jih lahko vidite, še zlasti v božičnem času. Našli jih boste na voščilnicah, zavijalnem papirju, darilih in v trgovskih izložbah. A nekateri ljudje trdijo, da je navzočnost angelov mnogo bolj otipljiva, nerazumljiva in čudežna, kot si mislimo. Preberite prvi del zgodb in si ustvarite svoje mnenje.

Obleke po meri

Dan pred mojim prvim dnem na gimnaziji je bil čudovit, jaz pa sem čepela v sobi in se smilila sama sebi. Nismo imeli veliko denarja in vse kar sem zaslužila s priložnostnim delom, sem primaknila v družinsko blagajno. Takrat pa sem si na moč želela, da bi na prvi šolski dan imela novo obleko. Žalostna sem hodila sem po sobi gor in dol, nenadoma pa sem zaslišala glas: »Le zakaj si tako vznemirjena? Spomni se na poljske lilije. Mar nisi bolj pomembna od njih?« Odgovorila sem z da in nenadoma sem bila pomirjena, srečna. Nekaj minut pozneje sem slišala motor avtomobila pred vhodom in žensko, ki se je pogovarjala z mojo mamo. Ko se je ženska odpeljala, me je mama poklicala v spodnje nadstropje. Neznana obiskovalka je mami dala vrečo z oblekami in ji povedala, da jih je kupila za hči, a ji niso všeč. Hotela jih je zavreči, potem pa je začutila čudno potrebo, da jih prinese k nam. Te ženske nismo videli nikoli več. V vreči je bilo pet novih oblek, na njih so viseli še listki s ceno. Po rasti sem majhna in vsa kupljena oblačila moram zarobiti. Številka tistih oblek je bila prava in celo v barvah, ki so se mi podale. In še zadnje presenečenje: oblek mi ni bilo treba robiti, bile so mi kot ulite. Neimenovana

Umirjajoče in čudovito

Moje življenje je bilo težko in boleče, a se je z vero spremenilo v svet luči in ljubezni. K temu me je pripeljalo srečanje z angelom. Zgodilo se je, ko mi je bilo 14 let. Mama samohranilka ob svojih težavah ni imela časa zame, ni mi mogla nuditi ljubezni in vzgoje, ki jo potrebuje vsak otrok. Bolj ali manj sem skrbela sama zase.

Neke noči sem se ob 11. uri znašla sama in prestrašena na neki prazni, temni ulici, ne da bi vedela, kje pravzaprav sem. Bala sem se posilstva (kar se mi je že zgodilo) ali napada. »Prijateljice« so me zapustile in sama sem morala nekako najti pot domov. Bila sem daleč stran in brez denarja, imela sem le svoje kolo, kar pa mi ni veliko pomagalo (bila sem opita). V tistem trenutku sem se počutila ranljivo (navadno sem bila samozadostna in močna, nikoli nisem prosila nikogar za pomoč). Tisto noč pa me je bilo strah, preveval me je občutek, da moram najti pomoč, sicer se bom znašla v nevarnih okoliščinah. Mislim, da sem molila. Medtem ko sem se ubadala s temi mislimi, sem zagledala bleščeče osvetljenega, nasmejanega mladeniča, ki se je izluščil iz ene od temnih uspavanih hiš.

»Zdravo, jaz sem Paul,« je rekel. Njegova prisotnost me je umirila, počutila sem se čudovito in zasmejala sem se. Povedal mi je, da bi mi rad pomagal, kar je vse česar se spomnim. Potem sem se zbudila doma. Ne vem, kako sem prišla domov, s kolesom vred. Vse, kar vem, je, da me vselej preplavi topel, žareč občutek, ko se spomnim na svojega angela Paula. Neimenovana

Nebeško spremstvo

Med šolanjem za medicinsko sestro v zgodnjih osemdesetih letih sem bila na praksi in skrbela za žensko srednjih let, ki je umirala za levkemijo. Bila je osamljena. Hčeram ni bilo veliko mar, da bi prišle, mož je redko zavil k njej (našel si je že novo partnerko). Ko sem ji nekega večera naravnala blazine, da bi ji bilo čim bolj udobno, sem pogledala proti oknu in na zelenici ugledala nek lik. Pogledala sem bolj natančno, a je silhueta zbledela in izpuhtela. Dogodek sem pripisala utrujenosti in pozabila nanj.

Ko je čas mineval in se je moja bolnica čedalje bolj bližala svoji smrtni uri, se je lik začel redno pojavljati. Moji kolegi so se zgodbi smejali, češ da imam bujno domišljijo, jaz pa sem vsak dan pogledala skozi okno in lik je bil tam. Celo pomahala sem mu v pozdrav.

Potem sem nekega dne prišla na oddelek in šla do bolnice, a je bila postelja prazna. Gospa je tisto noč umrla in stisnilo me je pri srcu, da je bila ob smrtni uri prestrašena in sama. Pogledala sem skozi okno, meni znanega lika ni bilo več. Nikoli več. Tolažim se, da je bil njen angel varuh, ki je čakal nanjo, da jo pospremi iz tega življenja tja, kjer vladata mir in sreča. M. Seddon

Vir: ThoughtCo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri