Vsi tako neznansko cenimo čas, danes še veliko bolj kot nekoč, ker smo že popolnoma sprogramirani, da vsako sekundo izkoristimo kar najbolj koristno za osebni napredek. Čas je denar. Torej je izgubljen čas izgubljen denar. In izgubljene informacije. Zato nas spravlja ob živce že vsaka zapravljena minuta.
Ko govorimo o ljubezenskem razmerju, pa ne govorimo o minutah, temveč o tednih, mesecih, letih, tudi desetletjih.
Strah, da tolikšne količine časa preživimo z osebo, ki se potem izkaže, da za nas sploh ni prava, je potemtakem popolnoma utemeljen? Običajno si racionalizacijo tega strahu predstavljamo v scenariju, kjer vstopimo v razmerje z izbrano osebo, ko smo na primer stari 25 let, in deset let pozneje ugotovimo, da to ne gre več. Najboljša leta svojega življenja, leta, ko bi si še lahko privoščili divje življenje in noro eksperimentiranje, smo tako preživeli v prepričanju, da smo svojo sorodno dušo že našli, potem pa smo nenadoma spet na začetni točki.
Tovrstne misli pa niso časovno omejene, preganjajo nas lahko, ko smo stari 25 ali pa 75 let.
Vendar je takšno razmišljanje napačno.
Čas, ki ga preživimo z osebo, ki jo imamo radi, namreč ni nikoli izgubljen. Izgubljen je le, če se ves ta čas, ko smo s to osebo, ne prepustimo možnosti, da to lahko obstane do konca naših dni, ampak dovolimo, da nas neprestano vodijo dvomi, da ta oseba morda le ni tista prava.
Celoten prispevek o tem, zakaj se bojimo ljubezni in zakaj so vsi ti strahovi odveč, pa na Aktivni.si
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
