Olimpijske igre so dogodek planetarnih razsežnosti. Ne le na tekmovališčih, temveč tudi v zakulisju, kjer nikoli ne manjka prav tako zanimivih zgodb. Eno izmed njih že vrsto let piše tudi fotograf Aleš Fevžer.
Ste se kdaj ujeli v razpravo o nekdanjih časih? O tem, kako je bilo življenje včasih bolj predvidljivo, manj stresno, skratka bolj prijazno kot danes? Mnenja o tem, kakšni so dejansko bili 'dobri stari časi', so po navadi različna. V primeru olimpijskih iger pa lahko nedvomno opazimo določen trend. Tistih, ki bi lahko govorili o prvih srečanjih najboljših športnikov sveta, ni več med nami. Ampak po zanimive zgodbe sploh ni treba potovati tako daleč v preteklost. Dovolj je, da se osredotočimo na obdobje samostojne Slovenije. Če v to enačbo dodamo še zimske in letne olimpijske igre, dobimo zelo zanimivo mešanico oziroma zgodbo, ki nam jo lahko le redkokdo oriše tako kot Aleš Fevžer.
Športni fotograf, v prostem času tudi sam navdušen športnik, je namreč tisti Slovenec, ki je na prizorišču spremljal vseh 14 olimpijskih iger v času samostojne države. In ne le to. Lahko se pohvali, da je v svoj objektiv za vselej ujel prav vse trenutke, ko so slovenske športnice in športniki osvajali olimpijska odličja.
To, kar sem storil leta 1992 v Barceloni, danes ne bi bilo izvedljivo
Začetki so bili seveda bistveno drugačni kot danes: »Olimpijskih iger sem se prvič udeležil leta 1992. To so bile zimske igre v Albertvillu. V primerjavi z letnimi igrami so zimske precej manjše tako po številu tekmovališč kot udeležencev in spremljevalcev. Tudi zato mi je takrat uspelo dobiti fotografsko akreditacijo. Drugačna zgodba je bila na igrah v Barceloni, kjer mi posebnega dovoljenja ni uspelo pridobiti. Zato sem v Španiji najprej kupoval običajne vstopnice za obiskovalce in dogajanje slikal s tribun, pozneje pa s pomočjo slovenskih funkcionarjev poskušal pridobiti katero koli dovoljenje, ki bi mi omogočilo boljši dostop na tekmovališča. Seveda sem vselej tovoril s sabo vso potrebno fotografsko opremo. Tako so me redarji pogosto spustili na mesta, rezervirana za fotografe, saj so menili, da spadam mednje. Tako in ob pomoči značk Olimpijskega komiteja Slovenije se mi je uspelo prebiti tudi do jezera Banyoles, kjer sem fotografiral prvi olimpijski uspeh v zgodovini samostojne Slovenije. Dandanes ob vseh poostrenih varnostnih pogojih kaj takšnega nikakor ne bi bilo več mogoče.«
Včasih so štele ure, danes sekunde
Ko ima človek v družbi Aleša Fevžerja priložnost prebiti nekaj več časa, mu hitro postane jasno, da v njegovem življenju ni prav veliko 'prostega teka'. Njegov urnik je namreč vedno strogo določen. Zaradi delovnih nalog pogosto do minute natančno.
Zato se zdi, da je kot rojen za veliko tekmovanje, kot so olimpijske igre: »Delo fotografov na igrah se je že v 'mojem času' zelo spremenilo. Včasih smo uporabljali filme in mnogo ur prebili v posebnem središču, kjer so jih razvijali. Celoten proces je bil veliko daljši. Revolucija se je nato zgodila leta 2002, ko je na trg prišel prvi profesionalni digitalni fotoaparat, ki ni bil tako drag kot avtomobil srednjega razreda. Danes lahko redakcije s pomočjo sodobne tehnologije dobijo fotografijo s prizorišča že v nekaj sekundah. Seveda pa se pristop na tem mestu razlikuje. Razlika je namreč, ali želiš biti kar najhitrejši ali poskušaš posneti reportažno fotografijo. Sam na tem področju vedno lovim ravnotežje. Po navadi si lahko 'za umetnost' vzamem malce več časa takrat, ko se ne mudi in ne slikam slovenskih športnikov. Je pa res, da imam kot Slovenec vedno, ko nastopajo rojaki, na voljo boljša mesta ob tekmovališčih. Tista najboljša pa so vselej rezervirana za velike agencije in praviloma japonske fotografe, ki si mesto, na katerem potem potrpežljivo čakajo, pogosto rezervirajo že več ur pred dogodkom.'
17 dni čistega adrenalina
Aleš si takšnega pristopa niti ne more privoščiti, če želi ujeti samo že vse za Slovenijo ključne dogodke. Na igrah je pravzaprav v zelo podobni vlogi kot naše športnice in športniki. Osamljeni jezdec med fotografi mogočnih in številčno zastopanih agencij iz velikih držav.
Prav zaradi tega pa na neki način lahko še precej bolj od blizu spozna utrip na igrah: »Vsekakor se le te med seboj razlikujejo. Vsake imajo svoj pečat. Gotovo so bile zaradi enkratnih gledalcev posebne zimske leta 1994 v Lillehammerju na Norveškem. Podobno vzdušje je vladalo tudi v Sydneyju, saj so tudi Avstralci pravi športni fanatiki. So me pa pozitivno presenetile igre v Pekingu, kjer se je pokazalo, da je mogoče z velikimi sredstvi, številnimi prostovoljci in organizacijo narediti igre kot iz škatlice. Je pa na vseh delovnik fotografa zelo dolg. Še posebej to velja za zimske igre, kjer moraš zaradi zgodnjih terminov vstajati sredi noči, če želiš biti pravočasno na prizorišču. Vse skupaj je zelo adrenalinsko, saj moraš biti pogosto v enem dnevu prisoten na različnih lokacijah. Včasih, ko potuješ s prizorišča do prizorišča, gre za minute. Tako je bilo recimo v Londonu, ko smo lovili odločilno borbo Urške Žolnir.«
Trenutek, ko se ti dvignejo kocine
Leto 1992 je bilo zaradi zgodovinskih okoliščin posebno leto. Vse skupaj je bilo precej bolj čustveno, zato naš sogovornik igre v Barceloni postavlja na posebno mesto v svojih spominih: »Takrat, ob jezeru Banyoles, je šlo za nepozabne trenutke. V zraku je bila prav posebna energija. Tudi zato, ker sem dan prej s fanti stavil, da bodo osvojili medaljo. Stavo sem pozneje dobil. Vse slovenske medalje so seveda na svoj način nepozabne, ampak pri meni ima posebno mesto tista Petre Majdič, ko je po hudi poškodbi z neizmerno voljo v Vancouvru leta 2010 osvojila odličje. Takrat so mi šle kocine pokonci. Še bolj pa njen dosežek cenim, ker sem si tudi sam tik pred odhodom poškodoval rebra in vem, s kako hudimi bolečinami se je takrat borila naša šampionka.«
besedilo: Boštjan Belčič // fotografije: www.alesfevzer.com
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
