Koliko je vredna olimpijska medalja?

5. 8. 2016 | Vir: Jana
Deli
Koliko je vredna olimpijska medalja? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Olimpijske medalje so nekaj, kar čudežno povezuje velike in še zlasti majhne narode. Po drugi strani pa z odličji povezane zgodbe rade burijo človeško domišljijo. V Sloveniji je pogosto v ospredju ena tema ...

Če pustimo ob strani navdušenje, ki ga spremljata vihranje zastav in poskakovanje v ritmu znane Kdor ne skače, se ljubitelji športa nikoli prav zares ne morejo izogniti vprašanju: »Koliko je pravzaprav vredna olimpijska medalja?« Odgovor na to vprašanje ni nikoli preprost. Ocene gole vrednosti odličij so različne – vsaka zlata medalja v Riu naj bi bila glede na uporabljene materiale vredna približno 450 evrov. Toda ta vidik je pri vsem skupaj še najmanj pomemben.

Pol milijona za zmago

Precej več pozornosti vzbuja premija, ki jo za medaljo kot nagrado razpiše posamezna država. Pri tem vladajo ogromne razlike. V Riu bodo gotovo imeli najbolj širok nasmešek na obrazu zmagovalci z azerbajdžanskim potnim listom, saj bodo svoj račun okrepili z zajetnim čekom, na katerem bo izpisana vsota 510 tisoč ameriških dolarjev. Malce bolj kislo bodo o ekonomski plati svojega uspeha razmišljali olimpijski junaki Velike Britanije – njeno veličanstvo namreč očitno zastopa prvinska olimpijska načela in meni, da sta čast in nesmrtnost ustrezni nagradi, zato na Otoku najboljši ne bodo dobili finančnih bonusov. V Sloveniji za zdaj še ni povsem znano, koliko bodo neposredno zaslužili morebitni junaki Ria, saj bodo nagrade odvisne tudi od števila osvojenih medalj.

Na spletnih dražbah je vedno veliko zanimanja za olimpijske medalje in vse, kar je povezano z igrami. Pred leti je veliko pozornosti vzbudil sloviti finski skakalec Matti Nykaenen, ki je zaradi finančnih težav zastavil svoja odličja. V finskem športnem muzeju so nato sprožili akcijo zbiranja denarja in celotno zbirko odkupili. Vrednost posla je znašala približno 37 tisoč današnjih evrov. Njegove originalne medalje so tako ostale na Finskem. V Sloveniji ni znano, da bi kateri od dobitnikov na dražbi prodajal svoje odličje.

Interaktivni zid slovenskih olimpijskih junakov

A čeprav je denar že nekaj časa pomembno gonilo olimpijskih iger, je s slovenskimi medaljami povezana tudi drugačna zgodba. Aleš Šolar, ki s svojimi sodelavci v okviru Slovenskega olimpijskega komiteja skrbi za promocijo vrlin, s katerimi je moderno olimpijsko zgodbo začel baron Pierre de Coubertin, s pristnim žarom v očeh govori o drugačni plati medalj: »Slovenija ima v očeh olimpijske družine prav poseben sloves. Ko je prestolnico 15. aprila letos obiskal predsednik MOK-a, dr. Thomas Bach, je veliko, podrobno in navdušeno govoril o tem, kako zelo športna država je Slovenija, ki se glede na število osvojenih medalj na prebivalca na olimpijskih igrah redno uvršča med športne velesile.«

Nekdanji metalec kopja, danes pa tisti član slovenske krovne športne organizacije, ki se največ ukvarja z množičnim športom za vse in športom za mlade, pa skoraj v isti sapi dodaja: »Ponosni smo, da nam je v Ljubljani s pomočjo MOK-a uspelo pripraviti takšno olimpijsko zbirko. Obiskovalci si lahko v naših prostorih ogledajo replike vseh 59 medalj, ki so jih osvojili slovenski športniki. Zanimivo je na enem mestu videti in primerjati prvo odličje, ki ga je na igrah v Stockholmu leta 1912 v dresu avstrijske reprezentance osvojil Rudolf Cvetko, s tistimi iz najnovejšega obdobja. Še zlasti pa je obisk zanimiv za otroke, ki jim medalje ter športne ideale in pomen športa pogosto predstavijo tudi nekdanji in aktivni olimpijci. Lepo je videti najmlajše, ko na enem mestu spoznajo celotno zgodbo od antike do danes in obenem vidijo izbrano opremo, ki so jo naši športniki uspešno uporabljali na olimpijskih igrah.«

Ko na olimpijskem stadionu ni stranišča ...

Med pogostimi obiskovalci zdaj stalne zbirke replik olimpijskih medalj, ki jih je športnemu centru daroval Marjan Ojsteršek, je tudi Marko Račič. Nekdanji atlet se sicer ni vpisal med dobitnike olimpijskih medalj, a se je leta 1948 na olimpijskih igrah v Londonu prebil v polfinale teka na 400 metrov. Ko človek spozna, da je najstarejši slovenski udeleženec olimpijskih iger prava zakladnica športnih statistik, je prijetno presenečen. Še precej bolj navdušen postane ob podatku, da nekdanji atlet s korakom, ki se ga ne bi sramovali niti več kot 20 let mlajši upokojenci, strumno koraka proti stotemu rojstnemu dnevu, med tem pa svoje sogovornike rad razveseljuje z zanimivimi športnimi anekdotami: »Leta 2012 sem imel čast, da sem si igre v Londonu ogledal kot gost olimpijskega komiteja. Zanimivo je bilo vse skupaj primerjati s svojo izkušnjo kmalu po drugi svetovni vojni. Takrat smo na igre potovali z vlakom. Olimpijske vasi ni bilo, spali smo v barakah britanskega vojnega letalstva. Ob tisti priložnosti sem prvič videl, kako je videti televizor. Pa še nekaj mi je ob tem ostalo v spominu. Tekmovanja v atletiki so potekala bolj zgoščeno kot danes, atleti pa več ur nismo smeli zapustiti stadiona. Ker ni bilo stranišč, smo se med dolgim čakanjem na naslednji nastop morali znajti po svoje ...«

Vsake igre napišejo svojo zgodbo. Če bodo te v Riu za slovensko odpravo tako uspešne, kot so bile zadnje, bo na našem olimpijskem zidu slavnih vladala še malce večja gneča.

Jože Trobec in njegov Vučko

Ustvarili ste maskoto, ki je bila izbrana za simbol največjega športnega dogodka na svetu. Ste eden izmed redkih ljudi na svetu, ki se lahko pohvalijo s takšnim dosežkom. Kako se počuti človek po takšnem podvigu?

Rečem lahko, da je vse skupaj nekakšen fenomen. Večina maskot je bila namreč aktualnih le v času olimpijskih iger, Vučko pa je še vedno znan in priljubljen. Zanimivo je namreč, da ga poznajo tudi nove generacije. Vsekakor je to zelo lep občutek.

Nam lahko zaupate kakšno zgodbo iz zakulisja izbora?

Na takratni natečaj se je odzvalo ogromno ljudi. Mislim, da je strokovna komisija dobila več kot tisoč predlogov maskot za olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu. Šlo je za najrazličnejše živali, zanimivo pa je, da je bil volk samo eden. Nekateri so menili, da kot krvoločna žival ni primeren za maskoto iger, sam pa sem dejal, da ne gre za krvoločnega volka, temveč za podobo, ki uteleša športni boj oziroma borbenost. Sprva je bilo Vučku ime Jahorinko, vendar je bilo to ime malce preveč ozko povezano s prizoriščem oziroma Jahorino, zato smo se pozneje odločili za spremembo.

Tudi sami radi spremljate športne dogodke. Vam je katera slovenska olimpijska medalja ostala še posebno v spominu?

Vsekakor moram na tem mestu omeniti dosežke Mira Cerarja. Obenem ima med mojimi spomini posebno mesto medalja Jureta Franka. Verjetno zato, ker sva bila oba ob istem času na istem mestu.

Še spremljate trende na področju olimpijskih maskot? Katere so vam najbolj všeč?

Po likovni plati se mi zdi najbolj kakovostna tista z iger v Barceloni. Všeč mi je bil prav tako medved Misha, maskota iger v Moskvi. V zadnjem času so v ospredju 3D-liki, ki lahko potem nastopajo tudi v risankah.

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografija: Helena Kermelj, osebni arhiv Jože Trobec

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju