Ko se otrok zlaže, mu ne recite, da je lažnivec, drugače bo hitro izgubil svoje dostojanstvo. To velja tudi za odrasle. (Richter)

Ker družbo sestavljajo posamezniki in nekateri med njimi, vodilni, tudi bistveno vplivajo nanjo, je zelo pomembno, da družba ustvari pogoje za oblikovanje močnih in usklajenih posameznikov, skratka celostno razvitih oseb.

Družina je prostor, kjer nastajajo takšne osebe, če hočemo ustvarjati korenite spremembe v družbi, moramo začeti spreminjati njene temelje – družine. Družinsko življenje je podobno ledeni gori, ljudje se večinoma zavedajo desetine tega, kar se dogaja, in sicer tiste desetine, ki jo vidijo in slišijo ter tako sklepajo, da je to vse, kar obstaja.

Tako kot lahko neznanje o tem, kaj se skriva pod vidnim delom ledene gore, spravi v nevarnost ladjo in potnike, lahko privede neznanje družino v nevarne vode. Kakor je usoda mornarjev odvisna od poznavanja tistega dela ledene gore, ki se skriva pod vodo, tako je usoda družine odvisna od razumevanja občutkov in potreb, ki se skrivajo onstran vsakdanjih družinskih dogodkov.

4 ključni dejavniki

Virginia Satir, izjemno uspešna družinska terapevtka, ki je zaznamovala delo na področju družine v drugi polovici prejšnjega stoletja, je odkrila štiri ključne vzorce – dejavnike, ki se izražajo v družinski problematiki:

1. Samovrednotenje oziroma samospoštovanje – občutki in predstave, ki jih ima človek sam o sebi.

2. Komunikacija – sporazumevalni načini, ki si jih ljudje izdelajo, da bi drug drugega razumeli.

3. Družinski sistem – pravila o tem, kako bi morali čutiti in delovati v družini.

4. Povezava z družbo – način, kako ljudje vzpostavljajo stik z drugimi ljudmi in ustanovami zunaj družine.

Ne glede na to, kateri problem je pripeljal družino v njeno ordinacijo – nezvesti mož, depresivna soproga, prestopniška hčerka –, vedno znova je bilo treba najti pot, kako spremeniti te štiri dejavnike, da bi zmanjšali trpljenje v družini.

Uspešne družine in družine v stiski

Omenjena družinska terapevtka je pri vseh družinah v stiski odkrila: nizko samospoštovanje, da je bila komunikacija posredna, nejasna in neiskrena, pravila so bila toga, nečloveška, o njih se ni dalo pogovarjati in jih spreminjati, povezanost z družbo je bila polna strahu, obtožb in obsodb.

Pri svojem delu, delavnicah za razvoj človeških potencialov v družinah, je spoznala uspešne družine, za katere je bilo značilno nasprotno: visoko samospoštovanje, komunikacija je neposredna, jasna, poštena, pravila so prilagodljiva, človeška, ustrezajo trenutnim potrebam in situaciji, povezava z družbo je odprta in polna upanja, temelji na izbiri. Izkazalo se je, da družine oziroma družinski člani povsod, ne glede na kulturne razlike, sledijo enakim iztočnicam:

1. Vsak član družine ima občutek za samovrednotenje – pozitivno ali negativno, vprašanje je le, za katero.

2. Vsak član družine komunicira, vprašanje je le, kako in kakšen je učinek.

3. Vsak član sledi pravilom, vprašanje je le, katerim in kako se obnesejo.

4. Vsak član je povezan z družbo, vprašanje je, na kakšen način in kakšni so rezultati tovrstne povezanosti.

Samovrednotenje, samospoštovanje

družina, otroci

Samovrednotenje oziroma samospoštovanje je sposobnost vrednotenja samega sebe in ravnanja s seboj s spoštovanjem, ljubeznijo ter z občutkom za resničnost. Vsakdo, ki zaznava ljubezen svoje okolice, je odprt za spreminjanje samega sebe. Starši v uspešnih družinah vedo, da njihovi otroci niso namerno hudobni.

Če se otrok vede neprimerno, starši vedo, da gre za nesporazum ali pa je njegovo samospoštovanje na nevarno nizki ravni. Zavedajo se, da se človek uspešno uči, ko ceni samega sebe in ko čuti, da ga tudi drugi cenijo. Zato na neprimerno vedenje ne odgovorijo tako, da bi se prizadeti počutil še bolj razvrednotenega.

Kadar je treba vedenje otroka 'popraviti', kar je občasno treba narediti pri vseh otrocih, se starši v uspešnih družinah izražajo jasno: ko sprašujejo o dogajanju, ko poslušajo, ko jih želijo razumeti, obenem pa se zavedajo otrokovega čutenja in naravne želje, da bi se učil in da bi ugajal. Vedo, da se otroci najbolj učinkovito ne učijo, če jim stvari razložijo, temveč z neposrednim posnemanjem njihovega ravnanja.

Virginia Satir je kot prispodobo za samospoštovanje uporabljala izraz kotel, ki je večini ljudi bolj razumljiv kot drugi strokovni izrazi. Kdorkoli uporablja kotel v zvezi s samospoštovanjem, si mora zastaviti dve vprašanji: s čim je njegov kotel napolnjen in kako poln je? In kaj je lahko vsebina kotla: negativna vsebina – občutki krivde, strahu, sramu, nekoristnosti, nesposobnosti itd.; pozitivna vsebina – občutki ljubezni, zaupanja, sprejetosti, zanesljivosti, samospoštovanja, obvladovanja, pomembnosti itd.

Če je naš osebni kotel na pol prazen ali poln negativne vsebine, bomo kot človek imeli nizko stopnjo samovrednotenja. Takšna oseba pričakuje od drugih, da ga bodo prevarali, zaničevali in bo vedno žrtev, stalno ga spremljajo občutki nezaupanja in strahu. In če se sprašujete, zakaj vedno naletite na napačne partnerje ali partnerice, imate odgovor na dlani: »Kdor se ne čuti vrednega ljubezni, si poišče partnerja, ki ga nima za ljubezni vrednega!« Seveda se vse takšne izbire dogajajo na nezavedni ravni.

Če je naš osebni kotel poln pozitivnih občutkov, čutimo, da nekaj pomenimo, verjamemo v lastne sposobnosti. S tem, ko spoštujemo sebe, smo pripravljeni in sposobni videti vrednost drugih. Odgovornost, usklajenost, usmiljenje, sposobnosti vse to izhaja iz človeka z visoko mero samovrednotenja.

Vsak od nas se na trenutek lahko počuti praznega zaradi preveč dela, stresa, utrujenosti, vendar to ne pomeni, da je naš kotel prazen. Biti 'prazen kotel' pomeni, da se ob zaznavanju nezaželenih občutkov začnete vesti, kot da ne obstajajo. Velika mera samospoštovanja je potrebna za soočenje z občutki praznine. Kadar se osebe z visokim samospoštovanjem počutijo prazne, se nimajo za ničvredne in ne prenašajo teh občutkov na koga drugega, temveč se spoprimejo z njimi. Večina stvari, ki se nam dogajajo, so rezultat našega odnosa do nas samih in do drugih. Naslednja vaja Virginie Satir vam bo pomagala spremeniti neprijetne občutke in utrditi občutek samovrednotenja.

VAJA: Zdaj se za trenutek sprostite, zaprite oči in poskušajte začutiti, kako se ta hip počutite. Kako zaznavate sami sebe? Kaj se je zgodilo oziroma kaj se dogaja v vas prav ta trenutek? Kako se odzivate na to, kar se v vas dogaja? Kako zaznavate svoje odzivanje? Če se počutite napeti, si recite, da se imate radi, sprostite telo in zavestno spremljajte ter umirite svoje dihanje. Po tej vaji se boste čutili močnejše.

Po dolgoletnih terapevtskih izkušnjah je bila Virginia Satir prepričana, da je odločilni dejavnik pri tem, kar se dogaja v človeku samem in v odnosih z drugimi, njegovo samospoštovanje. Vsakomur je mogoče povečati samospoštovanje, ne glede na njegovo starost in stanje. Ker se občutek lastne nevrednosti da priučiti, ga je možno pozabiti in se naučiti novega – pozitivnega.

Komunikacijski vzorci

Komunikacija je večstranska beseda, ki v širšem pomenu označuje skoraj vsako medsebojno sodelovanje, pogovor, prepričevanje, pogajanje, poučevanje itd. Pomembno je vedeti, da vedno, kadar izgovorite besedo, hkrati sporočate tudi nebesedno sporočilo s svojim obrazom, telesom, glasom, gestami, ritmom dihanja. Razhajanje med besednim in nebesednim delom sporočila povzročajo dvojnost in težave v komunikaciji. Virginia Satir je po dolgoletnih izkušnjah pri spremljanju odnosov med ljudmi v družini odkrila nekaj splošnih vzorcev v načinu komuniciranja, in sicer: štiri osnovne načine, ki jih ljudje uporabljamo, ko smo v stresu, se počutimo ogrožene (naše samospoštovanje je načeto) in nočemo razkriti svojih slabosti.

4 vzorci načina komunikacije

1. Pomirjevalec

Pomirjevalec govori priliznjeno, želi ugajati, vedno se opravičuje, prevzema krivdo, nikoli ne nasprotuje in nenehno išče potrditve od drugih.

Osnovni namen: Pomirjanje zato, da ne razjezi drugih.

Besede, ki jih uporablja: »Kakor želiš, je v redu.« »Vse bom naredil(a) zate.«

Telesna drža: Proseča drža rok in telesa, skrajna oblika klečanje na eni nogi in proseče usmerjeni roki.

Notranji občutki: »Počutim se kot niče, nič nisem vreden.«

2. Obtoževalec

Obtoževalec nenehno išče napake, deluje oblastno, glasno govori ali celo vpije. Je ves napet, vse kritizira in šele, ko najde koga, ki se mu podredi, dobi občutek, da nekaj pomeni.

Osnovni namen: Dobiti priznanje od druge osebe, da je močen, za vse so krivi drugi.

Besede, ki jih uporablja: »Nikoli ničesar ne narediš prav.« »Kaj je spet narobe s teboj?«

Telesna drža: Ena roka na boku, druga iztegnjena naprej s pretečim kazalcem, spačen obraz.

Notranji občutki: »Osamljen, negotov in neuspešen sem.«

3. Razumar

Razumar deluje zelo inteligentno, zbrano niza neverjetne nize dolgih besed in tujih izrazov ter svojim monotonim glasom hitro doseže, da ga nihče ne posluša dolgo. Načrtno ni v stiku s svojimi čustvi.

Osnovni namen: Z zapletenimi besedami in intelektualnimi koncepti zakriti svojo nemoč.

Besede, ki jih uporablja: Če ste pozorno poslušali, vam je popolnoma jasen problemski okvir.

Telesna drža: Togo nepremično telo, roke mirujejo, hladno in zbrano brezizrazno govorjenje.

Notranji občutki: »Počutim se ranljivo in izpostavljeno.«

4. Odvračalec pozornosti

Odvračalec pozornosti se nepredvidljivo odziva na dane razmere, preskakuje iz enega vedenjskega vzorca v drugega z nenehnim menjavanjem neverbalne govorice, spreminjanjem višine glasu in postavljanjem vprašanj ustvari zmedo pri sogovorniku. Tako se izogiba prevzemanju odgovornost za vse, kar je povezano z njim.

Osnovni namen: Z nepredvidljivim vedenjem narediti, kot da grožnje ni.

Besede, ki jih uporablja: »Ne vem natančno.« Uporablja besede brez smisla in povezave z obravnavano temo.

Telesna drža: Asimetrična drža, živo gestikuliranje z rokami, živa obrazna mimika.

Notranji občutki: »Ne spadam sem.« »Nisem sprejet.«

Pomembna je skladnost

Omenjenih motečih načinov komuniciranja se naučimo v zgodnjem otroštvu, ko si kot član družine utiramo poti v zapletenem svetu komunikacije. Značilnosti družin v stiski so, da uporabljajo moteče načine komuniciranja, ki so nejasni, dvoumni in da ti predvsem prizadenejo otroke. Če otrok katerega od vzorcev predolgo ponavlja, kmalu ne razlikuje več med sporočilom naučenega vzorca in občutkom lastne vrednosti.

Trajno uporabljanje kateregakoli od navedenih štirih vzorcev utrdi v nas nizko samospoštovanje. Komunikacija v uspešnih družinah poteka na način, ki ga lahko poimenujemo ustrezno ravnanje. Tisto, kar sporočamo z besedami, je usklajeno z mimiko, glasom, telesno držo in naše sporočilo sogovorniku je jasno. Učinek ustreznega ravnanja je skladnost. Ko vam tak človek reče: »Rad te imam,« je glas topel in oseba vas gleda v oči s prijaznim obrazom. Če reče: »Zelo sem jezen na tebe,« je glas trd in obraz napet. Sporočilo je jasno, nedvoumno in celostno, takšnim ljudem lahko zaupate, saj so odkriti do vas. Na takšen način se v družini ustvarja ozračje zaupanja, varnosti, poštenosti in ljubezni, ki so nujni dejavniki za zdrav razvoj družinskih članov, še posebno tistih najmlajših.

Besedilo: Igor Gregorc
Fotografije: Shutterstock

23. maj 2017 Zanimivosti foto: Shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Liza

SelectCard naročnina (18 izvodov)

Cena s popustom: 30,60 €

REDNA CENA: 30,60 €

NAROČITE ZDAJ

Playboy

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 30,55 €

REDNA CENA: 35,94 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri