Resnična zgodba o življenju v domu starejših občanov

Resnična zgodba o življenju v domu starejših občanov (foto: OA) OA
Vir: Jana
30. 11. 2018

Razmišljate, ali bi dali starše v dom starejših občanov?

Včasih še tako temeljito tehtanje prednosti in slabosti ne pomaga, saj je všečnost takšnega življenja subjektivna izkušnja posameznika. Nekateri tam odkrijejo novo življenje – drugi pa le sanjajo o vrnitvi domov. Tako sta se nam zaupala zakonca, ki zdaj leto in pol živita v domu za upokojence.

Soprog

V dom sem prišel, ker je soproga zbolela, in tako sva bila v to nekako prisiljena. Na začetku sem bil malo depresiven, nisem se takoj znašel v novem okolju, sem pa že po mesecu dni prišel k sebi in normalno zaživel. Če bi vedel, kakšno je življenje tu v domu, bi prišel že prej. Doma moraš vse narediti sam, tukaj pa je za vse poskrbljeno in na pladnju prineseno: od zdravstvenih storitev, hrane, pranja perila do čiščenja sobe ...

Ustaljen urnik

Ob šestih zjutraj vstanem, se uredim in pripravim na fizioterapijo, kjer delam na petih napravah – od kolesa do dviganja uteži. Ko sem prišel sem, sem težko hodil in zdravnik mi je priporočil injekcijo, vendar je nisem hotel, povedal sem mu, da je to zadnja stvar, ki bi jo naredil. Tako je menila tudi moja nekdanja zdravnica, ki sem jo imel zelo rad. Poslušal me je in po zdravljenju z magnetom sem si sam izbral druge naprave, ki krepijo organizem, kar še vedno počnem, saj želim ostati pri močeh. Sledi zajtrk, po zajtrku grem na kavo in nato, če najdem soigralca, igram šah.

V domu so trije dobri šahisti, s katerimi zelo rad odigram kakšno partijo šaha, so pa to zaposleni, in ne tukaj živeči, in sicer gre za vodjo računovodstva, socialno delavko in hišnika. Na športni dan doma, ki se zgodi enkrat na leto, smo organizirali šahovski turnir, in osvojil sem prvo mesto. Vsak torek ob 11. uri se zdaj že eno leto udeležujem tečaja angleščine. Junija smo končali drugo stopnjo, avgusta smo začeli tretjo stopnjo.

Trenutno lahko povem: »sunny« je sončno, »spring, summer, autumn, winter« so letni časi, pa še kaj znam povedati. Kar vprašaj me. Lahko tudi zapojem angleško pesmico. Rad se učim angleščine, saj sem to izbral z namenom, da možgani ostanejo aktivni, da treniram spomin in čim bolj preprečujem demenco.

Vsak pogreša svoj dom, vendar ...

Je pa tukaj težko dobiti prijatelje, vsak ima svoje interese, bolezni naredijo svoje, demenca preprečuje interakcije. Moj prijatelj ostaja moj stari sosed, sem se spoprijateljil še z enim, ki je bil tako kot jaz v vojni službi. Skupaj zjutraj spijemo kavo in se pogovarjamo.

Na začetku sva bila s soprogo ločena, jaz sem živel z drugim moškim, ki je imel drugačne potrebe; jaz sem potreboval toplo sobo, on pa mrzlo, ampak sva na koncu našla skupni jezik. Ko se je končala prenova sobe, sva se lahko s soprogo skupaj vselila. V tej novi sobi imava vse potrebno za zadovoljitev normalnih osnovnih življenjskih potreb in zelo sem zadovoljen, osebje je zelo prijazno. Odnosi so zelo urejeni in prijetni, od direktorja pa do zadnjega uslužbenca, res lepo poskrbijo za nas, dobro se počutim tukaj.

Ne bi bil pravičen, če ne bi povedal, da ne pogrešam svojega doma. Vendar se zavedam, da bi se enkrat v vsakem primeru znašel tukaj, saj leta prinesejo svoje. Doma bi moral sam v trgovino, moral bi vleči vrečke po stopnicah v zgornje nadstropje bloka, v mojih letih je to težko. Vsak pogreša svoj dom, najboljše je doma. Ko pa enkrat ne moreš več početi stvari sam, ko potrebuješ tujo pomoč, je dom za ostarele najboljša pomoč. Popolnoma razumem svojo soprogo, ko hrepeni po domu, vendar ne razume, da sama več ne zmoreva vsakodnevnih opravil. Otroci morajo imeti svoje življenje, vnuki morajo imeti svoje življenje, kot smo ga imeli mi, ko smo bili mlajši. Saj pridejo na obisk.

Soproga

Nekaj me boli noga. Vsak dan hodim, če ne tukaj v našem parku, pa imamo zadaj en velik park, kamor gremo hodit. Zdaj nisem šla, zaradi noge, ampak je že bolje, drugače grem vsak dan, po kosilu. Trenutno je vroče, tako da so mi svetovali, naj raje ne grem, ker se moram paziti, v vročini ni dobro. Sestre so zelo pozorne in skrbijo za nas, pazijo, da mi dajo inzulin, kri mi vzamejo, kar se tiče zdravstva, je zelo dobro poskrbljeno za nas. Trikrat na dan mi vzamejo kri, dvakrat na dan dobim inzulin.

Dom je dom!

Zajtrk je včasih boljši, včasih pa slabši. Maslo in med, hrenovka ali jajca, zelo različno. Včeraj je za kosilo moj soprog dobil pet piščančjih perutničk, krompir in solato, juho, fižol tudi! Imajo nove prostore, tako da imava svojo kopalnico, jeva pa v jedilnici z drugimi.

Joj, kaj me je to prijelo! Da sem zbolela … doma je vedno bolje. Doma je svoboda, vzameš si, kar želiš, čisto drugače je. Dom je dom! Domek je, če ga je za en bobek. Res. Tako pogrešam svojo družino: hčerke, vsak dan mislim nanje, in na svoje vnuke. Vajena sem bila svojega doma, vsak dan ga pogrešam. Hrepenenje ostaja … ampak sem zbolela in tako sem pristala tukaj. Nekateri čakajo leta, da pridejo sem. Večina jih je nepokretnih. Ko sem prišla v dom, mi je sestra rekla, naj nikamor ne hodim, namreč če hodiš po sobah, lahko dobiš kakšno bolezen. Nič ne veš, kakšno.

Težko je tukaj!

Imam pa eno prijateljico. Mislila sem, da bom dobila še eno, ki sedi z nami za mizo za kosilo, vendar je ona najraje sama. Imaš tudi take ljudi, ki so radi sami in to vedo in je to to. Marjetico pa je najprej spoznal moj soprog. Ko sva prišla sem, je bila najprej tri mesece v komi. Nato je sedela tam, pri gasilskem aparatu, in videla sva, da je osamljena, vendar ni bila tako dementna kot drugi, z drugimi se nisi mogel niti pogovarjat. Moj soprog se je dogovoril, da jo vzamemo v družbo, šel je do socialne službe, kjer so bili te iniciative veseli in šla je lahko z nami na kavo.

Nato pa smo se zbližali, navezala se je na naju, tudi njeni otroci so bili zadovoljni, da je z nama. Zadnji teden jo matra želodec. Ne more jesti, in če je, jo boli, zato smo ji nesli kavo v sobo. Ne morem se spomniti, koliko mesecev smo prijatelji, ampak že kar nekaj časa. Težko je življenje tukaj. Nekateri so stari tudi okoli sto let. Ena je, ki ima 104 leta, vendar je že nekaj časa nisem videla, prej je vedno tu okrog hodila. Morda je zbolela. Veliko jih zboli ali pa kar padejo in se poškodujejo.

Prej sem vezla vzorce v prtiček, štiri prtičke sem že izvezla! Pred časom sem sodelovala tudi na modni reviji, ki jo je organizirala uprava. Prišli so, nas oblekli, dali so nam srajce ali pa kaj drugega, kar nam je pristajalo, in uprizorili smo modno revijo. Ja, veliko stvari organizirajo za nas. Otroci nam pridejo pet, tudi plešejo za nas, igrajo razne igrice, vsega po malem, tako da ni starejšim ljudem dolgčas, še zlasti če ne morejo hoditi. Jaz sem že bolje, jutri bom spet lahko šla na sprehod.

Hodim na fizioterapijo, mi dajo lučko na nogo in svetijo, veš? Tudi predavanja nam organizirajo, zadnjič sem šla na predavanje o diabetesu. Medtem pa moj soprog igra šah, dobil je pohvalo, njegov članek so dali v naš časopis. Zdaj pa moram iti, da mi dajo inzulin. So me že iskali v sobi, moram biti tam čez deset minut.

Besedilo in fotografije: Patricija Fašalek

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri