Živijo, pred nekaj meseci sem se s partnerjem preselila v hišo njegovih staršev. Razlog – da oklestiva stroške, ki sva jih imela z najemanjem stanovanja, in da lahko nekaj denarja tudi prihraniva. Preden sva se vselila, nisem niti pomislila, da me bodo nekatere stvari začele tako močno motiti. Živiva v nadstropju nad njegovimi starši, kot veliko parov, ampak težava je, da imamo skupno kuhinjo in jedilnico. To pomeni, da moram vedno tudi za malenkosti, ko hočem recimo piti čaj, kavo itd., v njuno kuhinjo, kjer srečujem partnerjeve starše – tudi če mi ni do pogovora, moram z njima nekaj kramljati. Prav mučno mi je, in to že po nekaj mesecih življenja tam. Težko mi je o tem govoriti s partnerjem, ker so to njegovi starši, ki so naju gostoljubno sprejeli. Kako naj se tega lotim in kako naj načnem debato, da ne bo kdo užaljen?
Že vnaprej hvala za vaš nasvet. Lep pozdrav, Anita
Draga Anita!
Stari in mladi ne gredo skupaj, to je dejstvo. V vajinem primeru je zadeva še bolj zoprna, saj s partnerjevimi starši delita kuhinjo, kar pomeni, da je skoraj tako, kot bi živeli skupaj. To seveda ni dolgoročna rešitev, saj bo prej ali slej počilo oziroma bo to začelo motiti tudi partnerja. Pa tudi če sta starša kul in nič ne težita. Tako živeti ni zdravo, ne za vaju ne za njegova starša. Če je ta nastanitev začasna, dokler si ne najdeta svojega doma, potem pač malce stisni zobe, če pa tvoj partner misli, da bosta odslej tako živela, potem pa mu le odkrito povej o strahovih, ki te mučijo. Ne nazadnje gre za vajino srečo ...
Sandra, 32 let
To ni samostojnost
Menim, da ni čisto nič narobe, če odprete debato o tem, kako bi mogoče v bližnji prihodnosti vidva imela čisto svoje gospodinjstvo. Obrnite vse skupaj tako, kot da ne želite biti v napoto in breme njegovim staršem. Ker bo zagotovo rekel, da nista, dodajte, da se tega občutka ne boste mogli kar znebiti in da bi resnično radi gospodinjstvo, v katerem imata vidva stoodstotno zasebnost – v vseh prostorih. Verjetno obrnjena situacija, v kateri bi on srečeval vaše starše vsakič, ko bi si šel pripravit sendvič, tudi njemu ne bi bila prav zelo všeč. Ali obstaja možnost prenove hiše, v kateri lahko potem še naprej živite? Če ne, se zdi najemnina za majhno stanovanje manjše breme kot to, da vam je neprijetno vsakič, ko si greste po čaj ali vrečko čipsa.
Tim, 39 let
Ne bo šlo!
Skupni vhod in stopnišče? Že mogoče. Skup-na kuhinja in jedilnica? Nikakor. Gostoljubnost gor ali dol, svetujem vam, da s partnerjem čim prej načneta to temo. Ne glede na to, ali bo bivanje pri njegovih starših kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše, si zagotovo lahko v vajinem nadstropju uredita majčkeno kuhinjo z jedilnim kotom. Vsak namreč potrebuje svoj mir in svojo intimo, včasih pa so vljudnostna kramljanja zelo naporna ... Sicer pa velja rek, da mora biti razdalja med sorodniki vsaj takšna, da nihče ne more priti v copatah na obisk.
Manca, 39 let
Glavni akter je partner
Ja, v današnji dobi precej težko prihraniti kak-šen novčič za prihodnost – čeprav bi vsi pri zdravi pameti odsvetovali takšne bivanjske razmere, vas razumem in menim, da je lahko prav prijetna izkušnja, če se seveda soočita obe strani in sta se pripravljeni slišati. A glavni akter v tej zgodbi je vaš partner! On je povezovalni člen! On mora prevzeti odgovornost! Njemu zaupajte, kaj vas teži, in pogovorita se, kako bi lahko vaše bivanje v hiši njegovih staršev uredila tako, da ne bi bilo trpeče. Organizira naj srečanje, na katerem se dobite vsi štirje – sliši se mogoče neprijetno, a je nujno potrebno. Pogovorite se, kaj si želite, mogoče je tudi staršema kaj neprijetno, poiščite rešitve in si naredite tako, da bo vsem lepo. Srečno, Anita!
Marjan, 64 let
Njihova hiša – njihova pravila
Draga Anita, kakor si že na začetku povedala, sta se zaradi varčevanja preselila v hišo partnerjevih staršev. Njihova hiša – njihova pravila. Vem, da je težko, ker nimata popolne zasebnosti, a kot razberem iz tvojega pisanja, so njegovi starši gostoljubni. Nisi pa napisala, da se vtikajo v vajin odnos, bolj te nervira, da se moraš ves čas srečevati z njimi. Pomisli, lahko bi bilo huje! Vseeno se pogovori s partnerjem, saj mu lahko lepo poveš, da naj te razume, da ti je nelagodno, enako kot bi se on počutil v hiši tvojih staršev. Pomagalo bo, če določita rok, koliko časa bosta tako živela in kdaj nameravata na svoje. Tako ti bo veliko lažje, ker boš vedela, da takšno življenje ni za večno. Če pa te to tako zelo moti že zdaj, se raje odločita varčevati drugače. Premisli, lahko najdeš morda še eno službo?
Helena, 30 let
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
