Zgodovina nekega ženskega telesa: Imej se rada zdaj!

Ena prvih stvari, ki mi jih je Alja strahoma zaupala, ko sva se spoznala, je, da ima 'obdobja polne lune'. Kar je pomenilo, da se občasno zredi. Seveda me ni to niti najmanj motilo. Tudi ko se je polna luna prvič pojavila na najinem nebu, se mi ni to zdelo nič posebnega in tudi zdaj, ko bolj ali manj ves čas sije, jo imam še vedno neskončno rad, saj je ljubeča žena in skrbna mati. Pravijo, da se možje po poroki zredijo in tudi jaz sem v letih zakona pridobil vsaj 10, 15 kilogramov, vendar Alje ne dohajam, čeprav, kar je po svoje krivično, pojem več od nje. Kmalu sem spoznal tudi taščin poseben odnos do vprašanj teže, ki je zanimiv. Na primer, pozdrav na vratih, ko pride na obisk: »O, Alja, a si se zredila? Dober dan!« Obenem pa tašča ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi postregla z okusnimi, toda krepkimi in redilnimi obroki.

Spominjam se, da so že v gimnaziji (skoraj) vse sošolke trdile, da so predebele, in se lotevale najrazličnejših diet ... Ki so se navadno po nekaj dneh končale z naskokom na bližnjo slaščičarno. Tudi pri Alji sem spremljal različne diete, tehtanja in zapisovanja teže, ji pomagal telovaditi. Dokler nisva oba spoznala, da je vse skupaj nesmiselno in povzroča le slabo voljo, sitnost in prepire. Končnega 'uspeha' pa ni, saj se mora človek sprijazniti s svojim telesom in ga imeti rad, kakršno pač že je.

Obdobje brezskrbnosti

»No, zdaj sem končno dosegel to, kar sem si želel vse življenje,« mi je ležeč v bolnišnični postelji rekel moj dedek, telesno v izredno slabem stanju zaradi zdravljenja rakavega obolenja: »Končno sem suh!« Osupnila sem. Moj dedek je bil zame najbolj veličasten moški, kar sem jih poznala. V mladosti član športnega društva Sokol se je v družbi drugih telovadcev že februarja kopal v ledeno mrzli vodi. Pozneje je kot član odpora proti okupatorjem dobesedno pobegnil izpod vislic in se pridružil partizanom. Po vojni je kot inženir pripomogel h gospodarski rasti in izgradnji Slovenije, četudi v okvirih pokojne Jugoslavije. Ni se bal nikogar in ničesar – še kot otroku mi je glasno bentil čez površne udarnike (bolje je delati počasneje in natančno) in čez posamezne takrat aktualne politike. Sam je narisal arhitekturne načrte za družinsko hišo in jo skoraj lastnoročno tudi zgradil. Bil je zvest in izredno skrben oče in tudi dedek. Dokler je bil moj dedi živ, sem imela vedno občutek varnosti, kajti nanj si se res lahko zanesel v vsakem primeru. Zakaj bi bilo torej pomembno, da je imel moj dedek nekaj kilogramov preveč? Ko mi je rekel to glede svoje telesne teže, sem bila stara 13 let in sem bila čisto zadovoljna sama s seboj. Še sanjalo se mi ni, da se bo to kmalu spremenilo.

Zametki težave

V naši družini je bila estetika, poklicno in zasebno, glede česarkoli, izredno pomembna reč, pa naj je šlo za pravilno obliko in postavitev pohištva v dnevni sobi ali pa telesne proporce. Tako so me doma kaj kmalu opozorili na to, da imam za svojo višino premajhno številko noge, premajhno brado in premočne nadlakti. Malo zaradi mode in malo zaradi nesrečnih nadlakti sem vsa svoja najstniška leta nosila za pet številk prevelike majice, zaradi premajhnih sredstev za nakup novih oblačil pa sem tudi posvojila babičine žalne puloverje in po, takrat že pokojnem dedku, podedovane več kot ohlapne moške srajce, telovnike in kravate.

Skratka, imela sem zelo svojstven slog oblačenja, zaradi česar so se vrstniki pogosto obregnili obme, da se ne znam normalno obleči. V prvem letniku srednje šole sem zaradi nesrečne ljubezni in ponesrečene izbire srednje šole prvikrat pridobila nekaj, niti ne odvečnih kilogramov. Zadevo sem na hitro rešila tako, da sem teden dni preživela zgolj z nekaj litri vode na dan ter hodila v šolo vsak dan bolj omotična. Po tistem sem na svojem starem poniju vsak dan besno kolesarila v šolo in nazaj in kamorkoli ter za nameček kakih šest let nisem večerjala. V zgodnjih dvajsetih letih sem spoznala svojega moža Damjana, hkrati pa sem zaradi ponesrečene izbire fakultete pridobila tokrat kar deset kilogramov.

V bistvu sem še vedno bila videti povprečno, počutila pa sem se zelo debelo. Devetdeseta leta so bila obdobje hitrih diet, kot je bila na primer dieta z zeljno juho (štiri kilograme manj na teden!), astronavtska dieta (primer kosila je npr. kuhana špinača in eno trdo kuhano jajce). Vse te diete sem pobrala v revijah ali knjigah o zdravem življenju. Pri čemer sem poglavja o vadbi in dejanski zdravi prehrani v celoti izpuščala. Kar se tiče hujšanja, sem bila vedno sprinterka. Vendar nisem bila edina – spominjam se zabave na vikendu moževega prijatelja, ko so fantje brezskrbno jedli čevapčiče in ražnjiče, jaz pa sem bila že enajsti dan na dieti z javorovim sirupom (pila sem samo vodo z limono, javorovim sirupom in kajenskim poprom, samovoljno sem zadevo podaljšala na skoraj dva tedna, dokler nisem skoraj izgubila zavesti), prijateljeva punca na postu s sluzno juho iz ovsenih kosmičev, vode in zelišč. Vsaka s svojo termo steklenico sva po požirkih mrko srkali svojo 'hrano'.

Rezultat vsega tega poskusov je bil deset, petnajst, celo dvajset kilogramov gor in dol vsakih nekaj mesecev. Moje telo je popolnoma izgubilo sposobnost, da ob običajni prehrani ohrani normalno težo. Drugi ljudje jedo obroke, jaz štejem kalorije, ogljikove hidrate, maščobe, vlaknine, pazim, da pojem več beljakovin ipd.

In potem sem vsaj mentalno presekala s tem

Čim starejša sem bila, tem težje je moje telo prenašalo obdobja radikalnega (ne)hranjenja pa tudi hitrega pridobivanja teže. S cmokom v grlu sem se odločila za obisk podporne skupine, ki pomaga ženskam s podobnimi težavami, kot sem jih imela. Tam sem ugotovila, da še zdaleč nisem edina z družino, ki se že (najmanj) tri generacije dobršen del ukvarja in se zaničuje zaradi prekomerne teže. V mojem primeru so to moja prababica, moj ded, moja lepa debelušna mama, sicer vitek stric, ki pa ni večerjal že od leta 1982, ter jaz. Za zdaj močno upam, da je najina hči, ki je normalne obroke, ima normalno težo ter se aktivno ukvarja s športom, pripadnica nove generacije, ki ne bo trpela zaradi podobnih težav, kot jih imam sama.

Sprašujem se tudi, kdaj smo se ženske nehale prehranjevati normalno? Sploh če pomislim, da sem ob klasični kuhinji svoje babice preživela otroštvo z zdravo telesno težo. Kajti tudi zunaj podporne skupine opažam ženske, ki v restavraciji naročajo hrano brez ogljikovih hidratov, ki jedo samo ekološko pridelano hrano v strogo odmerjenih količinah, ki spuščajo večerjo, ki ne jedo hrane z glutenom, ki ... Na desetine uspešnih, razgledanih žensk, ki so ustvarjalne, razgledane, dobre matere, skrbne soproge, samostojne, čedne ... in imajo na stotine drugih pozitivnih lastnosti, a posvečajo ogromno pozornosti in energije prehranjevanju in telesni teži. Zakaj je na svetu tako zelo veliko žensk, ki ne morejo zgolj jesti zajtrka, kosila in večerje ter si prihraniti nekaj časa za pomembnejše reči?

Sem sama svoja najboljša prijateljica

Še najbolj pomaga, če sem prijazna do sebe (tudi in predvsem, kadar življenje ni prijazno do mene). In če si dopovedujem naslednje: »Ne razmišljaj o tem, kaj si drugi mislijo. Naj te ne bo sram telovaditi, pa četudi so vsi ljudje na fitnesu pol mlajši in lažji od tebe. Bodi prijazna do sebe – pripravi si zdrav zajtrk, pojdi na sprehod in počni stvari, ki te veselijo (vse to mi pomaga premagati zoprn občutek prikrajšanosti – le od kod neki se je vzel?).

Glede obrokov se drži ur. Ne jej na kavču. Nima smisla, da se trideset let pozneje za jedilno mizo še vedno počutiš kot zapornik, samo zato, ker je bila v tvojem otroštvu miza kraj pogovora o vseh tvojih napakah – vse od cmokanja in naslanjanja na roko ali večne trojke pri matematiki do tega, da si se rodila s premajhno brado (kaj neki človek lahko ukrene zoper to in zakaj je ta trapasta napakica alma mater mojih težav z nizko samopodobo?!).

In predvsem, imej se rada zdaj in ne šele čez 15 kilogramov manj – pomisli na vse ženske, ki jih poznaš, ki imajo enake težave kot ti, a se ti vseeno zdijo čedne in urejene. O drugih ljudeh nikoli ne mislim slabo (razen, če si res, res zaslužijo) – zakaj bi tako mislila o sebi?
Odkar počnem vse to, se počutim veliko bolje, občutki krivde so vse redkejši. In še najmanj pomembno je, da imam dve konfekcijski številki manj, saj sploh nisem pomislila na vse to vse do obiska pri moji simpatični dietologinji, ki jo redno obiskujem in ki sebe vidi kot »prijazno berglo za moje bolnike«, hkrati pa je v preteklosti sama uspešno izbojevala boj proti podobnim težavam, kot jih imam sama.
Poiščite pomoč, naj vas ne bo sram. In, saj veste – se da!

Besedilo: Alja in Damjan Primorac // Fotografije: Shutterstock