Ženskam so všeč moški, ki se za nekaj borijo

V glavi sem imela predvsem sliko močnih, mišičastih orjakov, ki se v čeladah in ščitnikih robustno podijo po igrišču za žogo. A že ob prvem stiku z marketing menedžerjem kluba Silverhawks, Juretom Laharnarjem, se je ta filmska hollywoodska predstava razblinila, saj so me ob igrišču pričakali povsem običajni, skromni in prijazni fantje.

Eden hiter, drugi močan, tretji velik

»Telesna višina in teža za igralce ameriškega nogometa nista pomembni, ker se za vsakega posameznika najde položaj na igrišču. Edina stvar, ki jo moraš imeti, je ljubezen do tega športa, in se biti pripravljen žrtvovati za soigralce,« pove Jure. Pogledam proti igrišču, kjer so na različnih položajih fantje zares videti raz­noliko. Za vsako pozicijo je namreč potrebna druga predispozicija. Na določenih položajih moraš biti hiter, na drugi močen, nekje velik. Od najstnikov do 32-letnikov, na zeleni površini ameriškega nogometa najdemo vse.

Klasični nogomet ni edini nogomet

Čeprav so Silverhawks eden naših najbolj prepoznavnih klubov ameriškega nogometa, moram priznati, da več kot slišala zanje še nisem. »Sindrom Evropejcev je, da smo imuni za ameriške stvari in ameriške športe. Z razvojem tehnologije in družbenih omrežij pa ljudje vse bolj spoznavajo, da je to zanimiv šport, ki se ga da igrati tudi zunaj ZDA. Še posebej po uspehu naših fantov iz časa Zlatka Zahovića in Srečka Katanca ima večina Slovencev v mislih, da je tovrstni nogomet edini, v katerem smo dobri in v katerem lahko uspemo. A ni tako. Ljudje potrebujejo zgolj čas, da sprejmejo novosti in jih vzamejo za svoje. Tudi pri ameriškem nogometu ni nič drugače,« razloži sogovornik.

Tudi na minus 17 stopinjah Celzijah

Med pogovorom pogledujem proti igrišču in opazim precej dolgo ogrevanje fantov. »Res je ogrevanje eden najtežjih delov tega športa. Ker imamo treninge zvečer, pride večina fantov že precej utrujenih iz šole, faksa ali službe. Vendar ko je ogrevanje mimo in se začne igra, pride na plan žar borbe in potem vse steče, kot mora. Ta šport pomeni disciplino, odrekanje, sprejemanje vseh ljudi. Ker smo vsi enaki na igrišču, se razvije spoštovanje ne le do tega športa, ampak do življenja na splošno, ker se zaveš, da si moraš stvari znati priboriti. Nekateri fantje so bili zaničevati zaradi telesne teže in nesposobnosti v drugih športih, tukaj pa so dobili priložnost, če so le pokazali srce in željo, da so del ekipe. S tem zavedanjem se premaga tudi vsak naporen trening, četudi je zunaj minus 17 stopinj Cezija, kar je bil najnižja temperatura, ko smo nekoč trenirali pozimi,« se spominja Jure.

Skozi pogovor mi je zdaj že popolnoma jasno, da v ameriškem nogometu šteje in se ceni moč ekipnega duha. Da individualisti prej ali slej odnehajo, mi potrdi tudi sogovornik. »Moški ego je pozitivna stvar v športu, vendar v mejah normale, ker prostora za egoizem ni. Če si sebičen, pa odpadeš,« pravi Jure.

Navijačice in simpatije

Kako pa je s stereotipi? »Predvsem ženske mislijo, da smo igralci ameriškega nogometa grobijani in nasilni fantje, a če spoznate ekipo, vidite, da smo zelo normalni. Res je sicer, da ima vsak izmed nas mini alter ego. A pri tem ne gre za to, da bi bili ob vstopu na igrišče druge osebe, ampak se v tistih trenutkih igre prepustiš neki sili, ki jo imaš v sebi, in jo v žaru igre izživiš,« razloži Jure. Torej tudi modrice in poškodbe niso nekaj neobičajnega, pomislim ... »Res je kar nekaj tega. Poškodbe kolen, ram, gležnjev, izpahi, pretresi možganov ... Še zlasti pa izstopajo zlomljeni prsti pri kar 60 odstotkih igralcev, a tega se navadimo, medtem ko za preštevilne modrice najbolje poskrbijo kar naša dekleta,« se pošali sogovornik. In ko smo ravno pri dekletih, se mi pred očmi naslikajo navijačice ... »Navijačice nas spremljajo povsod. Seveda kdaj preskočijo tudi iskrice, kar je povsem normalno. Ženskam so všeč moški na igrišču, ki se za nekaj borijo. Vendar tukaj ne gre zgolj za simpatije, ampak se iz tega lahko razvije tudi resna zveza. Pred kratkim smo imeli poroko, saj se je med navijačico in igralcem razvila lepa ljubezenska zgodba,« pove.

Kaj pa ženske na igrišču?

»Tudi punce igrajo ameriški nogomet, pri nas so ga igrale v brezkontaktni različici. Pri dekletih ta šport v Evropi še ni tako razvit, so si pa za žensko kvoto močno prizadevale ameriške igralke. Te se denimo na začetkih uprizarjale predvsem šov, ko so igrale igro v spodnjem perilu in s čelado na glavi. Tako so pritegnile pozornost, se zavzele za svoje pravice in prišle do tega, da imajo zdaj svojo ligo. So odlične športnice, od katerih bi marsikatera lahko kljubovala in nastopila tudi v moški ekipi,« pravi Jure. So torej zelo možače, ob tem pomislim ... »Ne, nikakor niso možače, ampak so močne, natrenirane ženske in odlične športnice. Žal pa je tako, da smo fantje v ekipnih športih bolj povezani, ker znamo bolj dati na stran svoj ego in delati za ekipo, zato marsikatera ženska ekipa tudi razpade,« pojasni sogovornik.

Kaj se dogaja v slačilnicah?

Kaj pa anekdote in zgodbe iz slačilnic in gostovanj po svetu, ga še vprašam ... »Slačilnice so vedno prostor debate. Veliko je smeha, vsak igralec ima nekaj, za kar ga prijateljsko zbadamo. Tako odmislimo vse težave in skrbi vsakdana in se lažje pripravimo na tekmo ali trening. Teme debat so šale na račun šole, služb, punc, nas samih in na sploh raznovrstnih tematik. To so zgodbe samo za naša ušesa. Veliko zanimivega se nam dogaja tudi na gostovanjih po Evropi. Predvsem Praga, kjer smo na tekmi prepričljivo zmagali, nam je ostala v lepem spominu. Skupno večerno druženje, lepo mesto in ekipni duh – kaj še bi si človek lahko želel,« se nostalgično spominja Jure. Tudi številna gostovanja so zaznamovale številne anekdote: »Neki igralec je dobil udarec v glavo in je bil tako zmeden, da nas je že na sredini tekme spraševal, zakaj je še ni konec. Včasih tudi čelada, ki skupaj s preostalo opremo tehta tri kilograme, ne pomaga,« se nasmeji marketing menedžer.

Ko se moraš na pamet naučiti 400 akcij

Za igralce ameriškega nogometa je zelo pomemben tudi spomin. Njihovo osnovno učno gradivo je tako imenovani 'playbook' s 400 akcijami za vsako pozicijo, ki jo morajo znati na pamet. »Vse je del sistemov. Super je, da lahko poleg svoje fizične moči pri športu uriš tudi svoj um in inteligenco. Vsak pri sebi mora razmišljati o svoji vlogi in nalogi. Če sleherni opravi svoje delo, potem lahko celotna ekipa na koncu zmaga. Pa tudi ob porazih je pomembno, da pustiš na igrišču predvsem trud in voljo, ki si ju vložil. V tem primeru kljub porazu lahko z igrišča odideš z nasmehom na obrazu,« pojasni sogovornik. Igralci se skozi igro tako naučijo tudi pomembne človeške vrline, kot je denimo potrpežljivosti na poti do cilja in zmage.

Prihodnost ameriškega nogometa

Ameriški nogomet je sicer obenem postal znamka, saj je biti igralec tega športa moderno in 'kul' tudi med mladimi. Veliko so k prepoznavnosti igre pripomogli prenosi tekem, pa družbena omrežja ... Čeprav sprva igra deluje dolgočasno zaradi stalnega ustavljanja ure, je na koncu zelo dinamična. Podobna je igrici zemljo krasti, ki jo poznamo vsi, le da je tu več taktike in strateških bojev. In kako je s prihodnostjo tega športa? »Ameriški nogomet bo zacvetel takrat, ko ne bo več privoščljivosti med klubi in bomo vsi stopili skupaj. Naj se razvijejo zdrava rivalstva in nepomembnosti pozabijo. Premiki se dogajajo in napredek je viden že zdaj. Prizadevanje za isti cilj pomeni edino pravo pot do skupne zmage,« sklene Jure, ki ta šport lahko opredeli z zgolj eno besedo: strast.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ