Prvi vtis, stisk rok, pogled v oči, drža telesa, osebni prostor, barva in ton glasu, obleka ... To je le nekaj stvari, ki jih najprej opazimo, ko stopimo v stik z neko osebo.

Še preden ta spregovori prve besede, o sebi pove več, kot si misli – z neverbalno komunikacijo namreč. Kako ta vstopa v virtualni svet, kako skozi njo zapeljujemo, kaj je značilno za neverbalno komunikacijo žensk in kakšne so razlike med spoloma, kaj najpogosteje spregledamo in kaj nas izda, kako se govorica telesa odraža med različnimi kulturami? O vseh sporočilih, ki jih neverbalna komunikacija prinaša v naš vsakdan, smo govorili z Edvardom Kadičem, strokovnjakom za komunikacijo in osebnostni razvoj.

Prenos v virtualni svet

Sporazumevamo se tudi takrat, ko ne govorimo. Neverbalna komunikacija je veliko starejša od verbalne, saj poteka že več kot milijon let. Znanstveno so jo začeli preučevati šele konec 20. stoletja, do razlik pa prihaja glede na okolje in situacijo. Ljudje povprečno neverbalno komuniciramo v 45 odstotkih. »Ljudje v neposredni komunikaciji z drugimi večino sporočila izrazimo neverbalno. Ne gre zgolj za govorico telesa, gre tudi za naš glas, vonj, barve, skladnost oblačil, frizuro, nakit, tatuje itd. Pri tem je še posebej zanimivo, da se neverbalna komunikacija zelo agresivno prenaša tudi v virtualni svet, kjer je vedno večji pritisk na uporabo fotografij in video posnetkov. Pa nikar tudi ne pozabimo na uporabo smeškov in drugih čustvenčkov, ki so postali sestavni del naše virtualne komunikacije, in naša občutljivost za čustva dopisovalca, ki ga sicer ne vidimo, je postala naravnost neverjetna,« razkrije Kadič. Kako pomembno vlogo igra komunikacija, lahko opazimo tudi takrat, ko smo zgolj tretji, nepristranski opazovalec neke situacije, ki se odvija med dvema govorcema. Že iz samega opazovanja namreč pogosto lahko sklepamo, v kakšnem odnosu sta akterja. Večina raziskovalcev se namreč strinja z mnenjem, da jezikovni kanal prenaša vsebino sporočila, nejezikovni pa osebna stališča.

Tudi igralci ne morejo 'igrati' ves dan

Neverbalne komunikacije se učimo že od rojstva. Pri tem gre predvsem za privajanje situacijam, v katerih bi si želeli izpasti čim bolje. »Neverbalno komunikacijo lahko zelo dobro nadzorujemo določen čas, zelo težko pa jo nadzorujemo ves čas. Igralci lahko npr. odlično nadzorujejo vse vidike neverbalne komunikacije med prizori, težko pa to počnejo ves dan. Prav poseben primer je moje delo s politiki, kjer pa v bistvu morajo ves čas paziti na neverbalno komunikacijo. V teh primerih gre za nastavitve naše naravnanosti, našega razmišljanja in občutenja, da nam ni treba ves dan potem izvajati zavestnega nadzora nad seboj, temveč pravilno neverbalno komuniciramo ves čas,« pravi sogovornik. Sicer pa se z leti spreminja tudi neverbalna komunikacija pri slehernem posamezniku. »Nekateri se neverbalne komunikacije lotijo načrtno in se je začnejo učiti. Problem takšnega učenja je v tem, da spremljanje neverbalne komunikacije poteka v realnem času in nezavedno. Če se učenja lotite površno ali nepravilno, boste porabili izjemno veliko denarja, predvsem pa res veliko časa in energije, izku piček pa bo precej boren,« pravi Kadič, ki z zadovoljstvom opaža, da je vse več zanimanja o teh tematikah med vodilnimi, med zaposlenimi v trženju ter odgovornimi za razvoj kadrov.

Vpliv spola

V splošnem razlik v neverbalni komunikaciji med spoloma ni, je pa res, da je ženska govorica telesa nekoliko bolj prefinjena in pogosto tudi manj izrazna. Po besedah Kadiča je to še posebej opazno pri zapeljevanju, kjer se dekleta pogosto sprašujejo, kako za vraga fant ali moški ne opazi vseh tistih tisoč signalov, ki mu jih je ona že namenila, da bi ji lahko pristopil. Pri tem so zanimivi predvsem dotiki. »Ko ti izražajo naklonjenost ženske, moški pogosto menijo, da je šlo za naključen dotik. Ženska se praviloma nikoli moškega ne dotakne naključno. Pri ženskah pa gre v zadnjem času predvsem za nespoštovanje nenapisanih neverbalnih pravil, od katerih je daleč najpogostejše prevzemanje iniciative pri gibanju v prostoru. Ženska torej zaseda 'moške' položaje in njega postavlja v podrejen položaj tako do sebe kot tudi do drugih moških v prostoru,« razloži sogovornik. Sicer pa v neverbalni komunikaciji med spoloma prihaja tudi do razlik v deloma manjši izraznosti v spodnjem delu telesa, ki je pogojena z oblačili, saj v krilih, posebej v krajših, ženska ne more zavzemati tako širokih poz z nogami, kot jih lahko v hlačah.

Govorica telesa se razlikuje v različnih kulturah

Po besedah strokovnjaka za komunikacijo, neverbalne posebnosti naroda najpogosteje zaznamo kar prek pregovornega humorja o lokalnih značilnostih. Italijani so pregovorno glasni. Med pogovorom se ne pustijo motiti, tudi če kdo stoji med njimi in se pač pogovarjajo 'skozi' njega. Skandinavci so nekoliko bolj togi, vendar pogosto nič manj glasni kot Italijani. Pri Francozih imaš občutek, da se ves čas poljubljajo, Južno američani objemajo, Japonci pa klanjajo drug drugemu in ves čas gledajo v tla. Na Bližnjem vzhodu ni nič takšnega, če se moška na cesti držita za roko, pri Indijcih pogosto ne veš, kaj pomeni njihovo nihanje glave sem in tja, medtem ko moramo pri Bolgarih paziti prav na gibanje glave, saj za potrditev odkimajo, in ne prikimajo, kot to počnemo pri nas. »Za zdaj imamo še vedno raje nekoliko bolj zadržano obnašanje v javnosti. Pravim za zdaj, ker se zaradi vpliva globalizacije tudi obnašanje nekoliko spreminja, amerikanizira. Smo torej še vedno nekoliko bolj germansko zadržani, kar opazimo v bolj zaprtih držah telesa med pogovorom, manj izraznem gibanju rok ter pogosto tudi nekoliko tišjem govorjenju. Govorim seveda o komunikaciji v javnem prostoru. V varnem zavetju štirih sten doma se pogosto stvari nekoliko obrnejo. V nasprotju z drugimi narodi imamo tudi mi nekaj neverbalnih posebnosti tj. manj objemanja kot naši južni in zahodni sosedje, pogosto zamenjevanje števila poljubov med srečanji (slovensko sta dva, srbsko so trije) ter nekatere neverbalne nacionalne posebnosti, kot je obuvanje gostov v copate, ko jih sprejmemo doma,« razloži Kadič.

Ženska se moškega ne dotakne naključno

Kaj spregledamo in kaj nas izda

Glede na naravo naše vsakodnevne komunikacije najpogosteje spregledamo tri stvari: splošno naravnanost, posamezne mikroizraze na obrazu ter lege stopal. »Pri splošni naravnanosti sogovornika do nas gre v večini primerov na naši strani za strah ali pa preveliko zagledanost vase, ki vodi nato v komunikacijo brez spremljanja odzivov sogovornika. Pri spremljanju hitrih, kratkotrajnih izrazov na obrazu t. i. mikroizrazi najpogosteje zamenjujemo strah in presenečenje, spregledamo pa prezir. To se zgodi podobno kot pri splošni naravnanosti, da smo preveč zatopljeni v razmislek o tem, kaj bomo povedali, kot pa da bi raje dobro poslušali. Pri tretji stvari, tj. pri legah stopal, pa jih spregledamo preprosto zato, ker pogosto ne želimo biti nevljudni, zato ne želimo pogledati proti tlom. Slednje lahko izpeljemo s t. i. perifernim vidom, vendar pa to že zahteva nekaj vaje,« pravi Kadič. Po drugi strani pa nas neverbalna komunikacija tudi lahko kaj hitro izda. Najpogosteje so to oči, glasu sledita še drža telesa ter posamezni gibi, ki jih z enotno besedo imenujemo kar 'umirjevalci'. Po besedah sogovornika je takšen primer npr. popravljanje ovratnika ali manšet pri moških, 'čiščenje smetk' z obleke, pokrivanje spodnjega dela vratu z dlanjo, dotikanje lastnih ušes ali drgnjenje oči. »To počnemo zato, ker želimo umiriti notranjo napetost, ki je nastala med pogovorom,« pojasni.

Da prvi vtis ne bo tudi zadnji

Mnenje o določeni osebi si na podlagi prvega vtisa ustvarimo že v dveh do petih sekundah srečanja, in to predvsem na podlagi neverbalne komunikacije in naših preteklih izkušenj. Prvi vtis je pomemben, ker ga ne moremo spremeniti in lahko pomembno vpliva na naš nadaljnji osebni ali profesionalni odnos. Če je izpeljan dobro in pristno, bomo sogovorniku omogočili trdne temelje za izgradnjo našega odnosa z njim. Če ne, pa bo prišlo v bližnji prihodnosti do kopice opravičevanj in »oprostite, ni bilo mišljeno tako.« Ker raziskave kažejo, da neverbalna komunikacija prehiteva verbalno, kar pomeni, da mi prej vemo, kaj bo sogovornik povedal oz. kako se pri tem počuti, kot pa on to dejansko tudi potem pove z besedami, je pomembno, da jo, kolikor se pač da, ozavestimo.

Besedilo: Tjaša Platovšek

10. april 2018 Zanimivosti foto: Shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Lady

6-mesečna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 41,39 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Nova

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri