Zadnje čase se vse pogosteje zalotim, da na vprašanje »kako si«, odgovorim »eh, ni moj dan«.
Saj veste. Slabe volje sem. Načrti se podirajo. Vse gre narobe. Pred očmi imam večino časa temo.
Na vprašanje, zakaj je tako, sem se najprej v hecu izgovarjala na Merkur. Menda je bil retrograden, kar naj ne bi pomenilo nič dobrega. Ko se je ubogi planet premaknil, je prišla na vrsto Luna; nekaj v zvezi z njeno (ne)popolnjenostjo je bilo vselej krivo, da mi reči padajo iz rok, da slabo spim in da sem odvila že tretjo čokolado. Pa vreme, jasno! Megla, dež ... ne, ne le da ni moj dan – ni moj mesec, še huje, ni moj letni čas!
Toda na neki točki sem si vseeno morala priznati: jesen nima nič z mojo smolo, in planeti tudi ne. Marsikateri razlog je, da imam občutek zagozdenosti v življenju, ampak večina se jih začne in konča – pri meni.
Recimo. Človek se lahko čisto sam odloči, ali bo kozarec videl na pol poln ali na pol prazen. Povsem črne so lahko samo naše misli, zunanji svet je namreč vedno siv (če že ni pisan). Potem: življenje ima vedno vzpone in padce. Ampak vzpone zahtevamo, padcev pa si ne dopuščamo. Pod pretvezo, da dandanašnji svet ne odpušča nepopolnosti. (Čeprav se trenutno ne moremo spomniti niti ene popolne osebe in si napak v resnici ne moremo odpustiti mi.) In slednjič: kako naj bomo vrhunski, če smo v povprečni formi? Če smo živčni, utrujeni in z načetim zdravjem, še zlasti pa, če samo oprezamo, od kod nas bo udarilo, je to skoraj tako, kot če bi od športnika pričakovali, da kljub zlomljeni nogi osvoji prvenstvo. Tega niti Tina Maze ne more.
Pridejo časi, ko se nam zdi, da smo do ušes v blatu. (Me je spet zagrabilo, da bi omenila jesenski dež in neobhodnost samopomilovanja.) Toda zdaj, ko sem v teoriji že strašno pametna, bi si v resnici morala reči: dobro, ampak nekaj glave pa vseeno kuka ven! In prav na tisti delček, ki moli iz rjave brozge (v njem so na srečo tudi možgani), bi se morala opreti, da se cela izvlečem ven. Škoda bi bilo te lepe jeseni, če ne bi niti poskusila!
