Nekateri psihologi trdijo, da je agresivnost nezaželena značajska poteza. V Wikipediji je agresija razložena kot »odkrita, pogosto škodljiva socialna interakcija, katere namen je, da povzroča škodo ali neprijetnosti drugim ljudem ali posameznikom«.
Se pa taisti strokovnjaki strinjajo, da je asertivnost (torej odločnost postaviti se zase) tista, ki je sprejemljiva, medtem ko agresivnost to nikakor ni.
A to je dvorezen meč.
Razumljivo je, da so nekatere oblike agresivnosti popolnoma nesprejemljive, a naravna agresivnost je prav tako pozitivna.
Gre za vrsto verbalne in čustvene moči, potrebne za obrambo pred agresijo. Žal jo zaradi nasilniškega obnašanja posameznikov in ljudi, ki brezobzirno uveljavljajo svoje cilje, pogosto napačno razumemo.
Lotili se bomo torej razlike med asertivnostjo in agresivnostjo, saj je razlikovanje zelo pomembno. Sleherni človek si želi biti močan in hkrati upa, da bo svojo moč pametno uporabil. A slika ni črno-bela in agresija ni vedno negativna. Za ilustracijo naravne agresije bomo v nadaljevanju pod drobnogled postavili tudi primer, ki kaže njeno učinkovitost.
Oblike agresije
Obnašanje mnogih ljudi je istočasno pasivno in obrambno (kar v sebi rado skriva tudi sledi agresivnosti). Pasivni ljudje pogosto te značilnosti pri sebi ne opazijo in ne zaznajo ne pasivnosti ne neprimernih izbruhov agresivnosti. Svoje izpade sami pri sebi opravičujejo kot izzvan in nujen odziv za ohranitev svojega ponosa.
Občasno so lahko izjemno agresivni nevrotični ljudje, njihova agresija pa je podrejena njihovim koristim. Praviloma so grobi, brezobzirni in pravzaprav škodijo le sebi.
Nevrotiki so lahko izjemno agresivni, pri čemer gre za reaktivno agresivnost. Podrejena je lastnim koristim in je nikakor ne moremo uvrstiti med zdravo obnašanje. Mnogi politiki in vodstveni delavci v podjetjih se dokopljejo do oblasti prav na račun reaktivne agresije. Tovrstno napadalnost je treba odpraviti na enak ali podoben način.
Zdrava agresivnost, individualna ali kolektivna, pa je po drugi strani nujna, da se odpravi disfunkcija v družinskem okolju, ali da se neetičnim prenapetežem prepreči nadaljnja škoda, ki jo povzročajo družbi in planetu. Čeprav gre za agresijo, je človek ob takšnih dejanjih upravičeno zadovoljen.
Asertivnost bi bila v takih primerih večinoma nezadostna. Ne govorimo o policistih, ki potrebujejo določeno mero agresivnosti. Včasih zaradi preprečevanje kriminalnega dejanja resda gredo čez rob zdrave agresije, ustreznost njihovega odziva pa je odvisna tako od usposobljenosti kot od čustvenega stanja posameznika. Tisti, ki se držijo pozitivne agresije, se ne spozabijo in obvladujejo svoj ego. Njihova agresivnost je (kadar je le mogoče) namenjena preprečevanju nasilja in mirnemu razpletu.
Iz pozitivne, naravne agresije lahko vsakdo potegne kakšno korist. Le zakaj bi se spopadali s kljubovalnim in razdiralnim članom družine, ki skupnost ločuje? Neprimerna agresija je močna sila, zato jo lahko ukroti le drugi družinski član z zdravo agresijo in na tak način zaščiti družino pred razpadom.
Agresija je neločljivo povezana s človeško naravo. Pradavni človek je potreboval veliko agresije, da je lahko preživel v krutem, neprijaznem okolju. Ta biološki vidik je ostal v nas. Nadgradili smo ga in ga preusmerili; uspešen premik na višjo raven se najbolje kaže v športu, ko nas žene naprej in nam pomaga, da izpolnimo želeni cilj. Koristen je seveda tudi na drugih področjih (v ljubezni, odnosih, poslu …).
V otroštvu se večina naše agresije nalaga pri notranjem kritiku, od koder se širi v naše čustveno življenje kot samo-agresija, samokritika, dvom vase, zavračanje samega sebe in celo kot sovraštvo do sebe. Naša naloga je, da se razvijemo v močno in pametno osebnost, da samo-agresijo prerazporedimo in jo spremenimo v prednost. To je pomembna naloga, kajti če bomo pasivni in se ne bomo menili za notranjega kritika, ne bomo pridobili občutka za naravno agresijo.
Razlika med asertivnostjo in agresivnostjo
Najprej k skupni točki:
- ko ju uporabljamo s pametjo in se vzdržimo negativnih nagnjenj, sta obe močni, udarni sili; obe tudi vključujeta spoštovanje do druge osebe.
Še razlika:
- po definiciji se asertivnost drži vedenjske sredine. To pomeni, da se bo oseba umaknila pred grožnjami in stopnjevanjem napetosti. Asertivno naravnan človek se bo torej ob grožnjah umaknil, prevzel bo pasivno vlogo in se podredil. Za umik mu pogosto zadošča že preprost izgovor. Po drugi strani pa se bo človek, opremljen z zdravo agresivnostjo, zunanji grožnji zoperstavil in ohranil pozicijo notranje moči. Slednja ima seveda le malo opraviti s fizično agresivnostjo (ta je namreč prihranjena le za najbolj ekstremne obrambne namene, ko je človek fizično ogrožen) in veliko bolj z notranjo psihično in čustveno močjo, ki se zlepa ne ukloni.
Mnogo ljudi razume naravno energijo napačno, največkrat zato, ker nimajo veliko izkušenj, ki bi jih čustveno povezovale z zlorabo. Težko dojamejo, da je naravna agresija primeren odziv na nasilje, zaradi česar jo blokirajo, kar pa velikokrat povzroči trpljenje in vzbuja občutek poraza.
Asertivnost je povezana z uresničevanjem ciljev z razumskimi sredstvi. Po drugi strani pa se naravna agresija zaveda, da razum ne deluje vedno. Ljudje, ki se odzivajo čustveno, so pogosto zelo nerazumni; razum jih ne bo zadržal, vztrajanje pri pametnih razlogih pa lahko sproži še bolj iracionalno vedenje. Odgovor je na dlani – proti divjemu peklu se je treba boriti z nadzorovanim ognjem.
Naravna agresija ne teži k eskalaciji, a se je tudi ne boji. Govorimo seveda o obvladljivih stvareh, kajti v primeru, da nekdo grozi z »jedrskim napadom«, bo tudi oseba z naravno agresijo stopila korak nazaj in premislila o drugačnih možnostih. Morda bo celo pomislila na zunanjo pomoč, kar je tudi lahko neke vrste agresivna samozaščita. Naravna agresija ne vzpodbuja povračilnih ukrepov, zato ima še dodatno kakovost – potrpežljivost.
Vir: WHYweSUFFER.com
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
