Zaprta vrata podjetja Polzela: »Ko vidim napis Polzela, mi gre na jok«

S tovarno nogavic Polzela, ki je delovala vse od leta 1927, je povezanih veliko zgodb. Takšnih, ki iskreno narišejo nasmeh na obraz, do žalostnih, nedopustnih. Takšnih, v katerih se lahko prepozna marsikateri delavec in iz katerih se lahko marsikdo na vodilnih položajih veliko nauči. Čeprav je tovarna to poletje zaprla vrata, ker stečajnemu upravitelju leto in pol po stečaju ni uspelo najti kupca za poslovno celoto, je spomin ljudi, ki so v njej delali leta in leta, še kako živ. S 55-letno Zofijo in 61-letnim Bernardom Palirjem, ki sta se prav zaradi tovarne nogavic Polzela spoznala in pozneje poročila, smo se 'sprehodili' po njuni zgodbi.

Razcvet

Zdaj že dve leti upokojeni Bernard Palir nam je povedal, da se je v tovarni Polzela zaposlil leta 1977 kot mehanik, ki je popravljal šivalne stroje, 55-letna Zofija pa je prag prestopila leta 1979, ko je bilo v tovarni zaposlenih okoli 1.200 ljudi. »Še preden sem zaključila osnovno šolo, sem vedela, da bom delala v tovarni Polzela. Iz tovarne nogavic so namreč kar klicali na našo šolo in pozivali tiste, ki se nismo imeli namena šolati dalje, da napišemo prošnjo. Brez težav smo bili sprejeti,« se spominja Zofija. »Da, takrat si vsak dan v menzi videl kakšen čisto nov obraz. Bila je takšna gneča, da si moral čakati, da si prišel do praznega stola,« se z njo strinja Bernard. Zofija je začela delati v šivalnici, s tako imenovanim ploskim šivom. »Bil je kar težaven in ni mi šlo, tako da so me premestili h krojenju,« se s smehom na obrazu spominja. »Čeprav je bilo delo enolično – tako kot v vsaki proizvodnji, sem 22 let izjemno rada hodila v službo. Sodelavci, kontrolorji in šefi so bili človeški. Spletla so se prijateljstva. Za dan žena smo ženske dobile od sindikata nageljne, organizirani so bili mladinski in sindikalni izleti,« našteva Zofija. Ko pobrskamo po zgodovini podjetja, lahko rečemo, da je takrat šlo za pravi razcvet podjetja. Povečal se je izvoz, sklenjenih je bilo veliko pogodb z nemškimi in nizozemskimi partnerji. »Ko sem prišla leta 1979 v tovarno, norme za delo niso bile velike, so pa pozneje postajale čedalje večje, a je šlo, ker sem bila mlada, delala sem z vso energijo. Če si delal malce več in presegel normo, si še malce več tudi zaslužil. Kar je prišlo prav, ker so bile plače bolj tako tako, živeli smo bolj kot ne iz rok v usta,« pove Zofija Palir. Podjetje je s sofinanciranjem javne infrastrukture dobiček vseskozi vračalo v lokalno skupnost, za svoje zaposlene pa je zgradilo tudi počitniške domove v Piranu in Bohinju. »Takrat smo bili zelo veseli možnosti 'socialnega dopusta'. Zadovoljni in spočiti smo prihajali spet na delovno mesto,« se spominja Bernard. »Tovarna Polzela in tudi nekdanje pohištveno podjetje Garant sta brez dvoma pomagala pri izgradnji Polzele – mostovi, bloki ... To vse sta bolj ali manj financirali ti dve podjetji,« pove Bernard. Prav v tem času sta za 14. avgust že napovedani prvi dve ločeni dražbi, na katerih se bodo prodajali počitniški apartma v Čatežu in prostori že nekaj časa zaprte prodajalne v Mariboru, v kletnih prostorih glavne avtobusne postaje.

Ko je lastovka poletela

Zgodovina izdelovanja nogavic v Polzeli sega v leto 1927, ko so v nekdanji zapuščeni lesnopredelovalni tovarni, po novem imenovani Polzela tovarna navadnih in tkanih pletenin, zabrneli prvi stari tekstilni stroji. Sem sta jih pripeljala Švicarja Albert in Teodor Reiser, ki sta pred tem že imela v lasti tovarno nogavic na Moravskem. V prvih desetletjih je proizvodnja nogavic v podjetju Polzela strmo rastla, sočasno pa se je v vseh pogledih posodabljala tudi proizvodnja. Konec druge svetovne vojne je tovarna tako dočakala kot sodobno opremljen industrijski obrat s 350 zaposlenimi in letno proizvodnjo 1,8 milijona parov nogavic, predvsem moških, nekaj pa tudi bombažnih ženskih.

Po osamosvojitvi

»V devetdesetih se je v naši tovarni začela odvijati malce drugačna zgodba. Začenjal se je počasen in postopen razkroj, ki se ga takrat še nismo zavedali,« se spominjata zakonca Palir. Začetek 90. let je namreč prinesel izgubo velikega dela trga nekdanje skupne države Jugoslavije, kamor je podjetje izvažalo predvsem končne izdelke pod znamko Polzela. Sledilo je obdobje zmanjševanja števila zaposlenih in iskanje novih kupcev dodelavnega posla v zahodnoevropskih državah. Izpad dobička so delno zmanjšali tudi z odpiranjem lastnih prodajaln, a vse to ni bilo dovolj za zagotovitev dolgoročnega poslovnega uspeha. Vse omenjeno pa je slabo vplivalo tudi na vzdušje med delavci. »Zaradi tega preobrata se je začelo nezadovoljstvo, s tem pa razna podtikanja v smislu 'kdo bo koga' in trenja med delavci. Ni bilo več složnosti, ki jo je bilo prej čutiti,« pripoveduje Zofija. »Ustvarile so se skupine, nekateri so bili tako skregani, da niso skupaj hodili niti več na kavo. Ustvarili so se pogoji, ki so nas razklali med seboj, ker se je občutek varnosti razblinil,« dopolni Bernard. »Ko je delavcu enkrat vneseno nezaupanje, je to zelo slab znak,« menita zakonca Palir. A če je v devetdesetih letih bilo še tako tako, kot se je izrazila Zofija Palir, so bila leta od 2010 dalje, ki jih je preživela v tovarni, za Zofijo zelo obremenjujoča. »Za vse je bilo mučno. Predstavljajte si delati v okolju, kjer se direktorji menjujejo kot po tekočem traku,« pove Bernard. Zofija je želela delati, ni želela ostati brez službe tik pred upokojitvijo, a na koncu se je morala vdati, zbolela je za depresijo. Zadnja štiri leta, preden so Zofijo Palir odslovili, je v tovarni delala kot čistilka. »Ne bi se spuščala v podrobnosti, ampak na to delovno mesto v tej tovarni si ne bi želela nikdar več. Bilo je nevzdržno in psihično naporno zaradi določenih pritiskov in zahtev,« iskreno prizna 55-letna Zofija. »Zadnja leta ni bilo čisto nobenega navdušenja, ljudje so bili bolj kot ne panični, kaj bo z njihovimi službami,« pove Bernard. »Mi smo se borili, mi smo delali, da bi tovarna šla naprej,« pove Zofija. »A ni šlo, žal,« doda. »Preden sva odšla iz tovarne, se je tudi dogajalo, da celo toaletnega papirja nismo imeli, čistila sem si včasih celo sama kupila, da sem lahko čistila,« se spominja Zofija. »Ne vem, kaj bi brez moža, otrok, vnukov, ki so mi vseskozi dajali zagon, da se nisem pustila depresiji, da nisem omagala,« pove Zofija.

Za lastovko usodna tudi zastarelost

Ko smo skupaj z Zofijo in Bernardom prispeli pred tovarno Polzela, nas je pozdravila zastarela stavba. Tovarna, ki je združila veliko ljudi in veliko ljudi tudi preživljala. Zdelo se je, kot da smo prispeli v čas socializma. »Ta stavba je sicer bila urejena in fina, vedno se je vse stavilo na kakovost, a je bila resnično zastarela, to je tovarna, ki ji ni uspelo ujeti koraka s časom – tudi kar se tiče strojev oziroma tehnologije. Poleg tega pa ji je manjkalo prilagodljivosti v vseh ozirih, ki je danes na trgu prvi pogoj, da si na tako zasičenem trgu sploh lahko konkurenčen. Ampak tako kot potniki na Titaniku niso bili nič krivi, da se je ladja potopila, tudi mi nismo bili,« je Bernard komentiral. Prav iztrošenost opreme in strojev v tovarni pa je bila tudi po mnenju sekretarke območnega odbora Zveze svobodnih sindikatov celjske regije Mojce Stropnik eden od vzrokov, da stečajnemu upravitelju ni uspelo prodati poslovne celote. »Marsikdo nam je rekel, da smo čarovniki, da smo na takšnih strojih delali takšno kakovost,« pove Zofija. »Direktorji so premalo vlagali v razvoj. Ne moreš s 50 let starim strojem konkurirati svetovni proizvodnji ali pa samo pomislite še na Kitajsko. Napake, ki jih podjetje ne odpravlja sproti, se seštevajo. Res velika škoda, ker kakovostni smo pa res bili,« menita Bernard in Zofija. »Potem pa se zgodba konča tako, da nama je podjetje danes še vedno vsakemu dolžno dve plači in regres za eno leto. Pa nisva edina,« nam zaupata sogovornika.

Zaključek ne pomeni konca

Čeprav je bila Zofija z delovnega mesta odslovljena že pred nekaj leti, tik pred upokojitvijo, in čeprav je zbolela za globoko depresijo, zakonca Palir pravita, da če odmislita vse solze, da se je vendarle dobro izšlo. »Srečo sem imela, da me je vodja Medgeneracijskega centra Polzela gospa Marjana Šmajs vključila v program, kjer delujem kot prostovoljka. Naučila sem se ogromno novega, veliko berem, vodim delavnice, počnem stvari, ki jih prej nikoli nisem, sem aktivna, veliko sem v naravi. To je v nasprotju z enoličnim delom pravi balzam – res pozitivna izkušnja,« pove Zofija. Prav tik pred izidom naše revije nam je Zofija povedala, da se ji je končno nasmehnila sreča tudi s službo, saj je po veliko poslanih prošnjah dobila zaposlitev v Gorenju na oddelku za male gospodinjske aparate in hladilnike. »Plača bo zagotovo prav prišla,« pove iskreno Zofija. »Je pa denimo zdaj moja svakinja, ki je tudi delala v tovarni Polzela in je bila zdaj 'v zadnjem valu' odpuščena, pristala na zavodu za zaposlovanje. Bomo videli, kdaj bo dobila kakšno priložnost za delo. So pa nedvomno vsi zelo žalostni. Kar razumem, saj sem bila tudi sama na njihovem mestu, čeprav že pred nekaj leti,« Sekretarka območnega odbora Zveze svobodnih sindikatov celjske regije Mojca Stropnik meni, da bodo vsi ti delavci, ki so zdaj izgubili delo in se bodo prijavili na zavodu za zaposlovanje, zelo kmalu našli novo zaposlitev. »To so zelo pridni delavci, delodajalci se bodo stepli zanje,« je nedavno dejala Stropnikova. Kako se bo izcimila zgodba z zaposlovanjem, bo pokazal čas. Za sam kraj Polzela pa se Bernard in Zofija nikakor ne bojita. »Naš kraj ima srečo, da ima relativno blizu kar nekaj dobrih podjetij. Imamo dobre cestne povezave, saj je v bližini avtocesta, tako da si v doglednem času tudi v središču države,« menita zakonca Palir. »Veliko se jih tudi priseljuje na Polzelo, mladi ostajajo, tako da se ni za bati, da bi Polzela zdaj, ko je tovarna zaključila delo, postala mesto duhov,« sta pozitivna.

Trgovine še odprte

Čeprav so se Polzelini izdelki ves čas dobro prodajali in so tako rekoč poslovali z dobičkom, so morali stroje ustaviti, saj tako narekuje zakonodaja. Stečajni upravitelj polzelske tovarne nogavic Zlatko Vili Hohnjec je zagotovil, da tisti, ki še želite kupiti njihove nogavice, imate še nekaj časa na voljo, da jih kupite in s tem pomagate polniti stečajno maso. »Želim si, da bi se Polzela obdržala kot blagovna znamka, ker bo sicer 90 let znanja in izkušenj šlo v nič,« je na koncu povedal Bernard. Tudi sama sem se skupaj z Bernardom in Zofijo, preden smo se poslovili, odpravila v tako imenovani 'out let' ob tovarni Polzela, kjer sem si med res raznoliko in kakovostno ponudbo po njunih priporočilih kupila znamenite 'peggyice', pa tudi nogavice iz konoplje iz njihove zadnje linije Nabis' Wear. Čeprav vidno izmučeni in žalostni prodajalki z nakupom nisem narisala nasmeha na obrazu, upam, da bo vsem, ki se soočate s podobnimi težavami, zgodba Bernarda in Zofije vlila vsaj kanček upanja.

Znamenite hlačne nogavice Peggy

Eden pomembnejših mejnikov vzpona Polzele je bilo leto 1962, ko je podjetje podpisalo petletno pogodbo s kanadskim podjetjem Polex AG, prvi pogodbeni odnos z vlagateljem tujega kapitala v obliki opreme, repromateriala in sodobne tehnologije v jugoslovanskem nogavičarstvu. Pridobljeno znanje in prisotnost v tujini sta podjetju omogočila, da je leta 1969, le leto po premieri v svetu, izdelalo lastno fino žensko hlačno nogavico Peggy. Ta je pomenila nove izzive in potrebe po novih strojih, s katerimi se je podjetje umestilo med najkakovostnejše in najproduktivnejše proizvajalce v Evropi. Nogavice Peggy so poznale tako rekoč vse ženske in vsaj v tem delu Slovenije še danes hlačnim nogavicam pravijo pegice. Nekaj mesecev po tem, ko so jo fotografirali za Peggy, je postala mis sveta. Nato se je podala tudi v igralske vode in med drugim nastopila v treh filmih o Jamesu Bondu. Njihova različica Peggy Extra je na voljo v trgovinah Polzele – do dokončne razprodaje. Gospodična, ki so jo desetletja imeli na embalaži slavnih nogavic, je bila avstrijska manekenka Eva Rueber-Staier.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol