Smejoči se vojščak, kar v dobesednem prevodu pomeni njegovo ime, je bil medvedji mladiček, ki je zrasel s poljskimi vojaki v drugi svetovni vojni.
Postal je motiv za nov obetajoči hollywoodski film. Režiser Iain Harvey ima potencial, da z gibljivo sliko počasti vojnega heroja in film postavi ob bok večkrat nagrajenemu War Horsu, ki razgalja vezi, spletene med človeško raso in živalmi v krutih časih prve svetovne vojne. Dokumentarec o štirinožnem heroju je bil izdan že leta 2011, Harveyjev projekt pa si že z zagotovljeno podporo na Poljskem obeta izid 8. maja leta 2020, točno na dan 75. obletnice dneva zmage v Evropi. 30 ustvarjalcev bo potrebovalo leto dni za 30-minutni film. »Sprva sem mislil, da je zgodba izmišljotina,« je o zasnovi projekta povedal gospod Harvey.
Za perzijske novce, tablico čokolade, švicarski nož in govedino
Zgodba o medvedu je resnična. Pričela se je pisati v gorovju Alborz v severnem Iranu, v gozdovih, kjer je po srečanju z lovci ostal brez mame, sam pa postal sirota – a ne za dolgo. Rešitelj in krušni oče je postal majhen fantek, a tudi njuna usoda je bila hitro zapečatena. Leta 1942 sta med pohajkovanjem naletela na poljske vojake, ki so prek Irana potovali do Iraka.
Odraščajoči medved je bil videti utrujen in lačen in se zasmilil vojakom v podobnem pomanjkanju. Vojaki, ločeni od svojih družin, so medvedjo siroto za družbo odkupili za nekaj perzijskih novcev, za tablico čokolade, švicarski vojni nož in malo govedine. Od začetka so medvedka hranili z mlekom iz steklenice za vodko in pazili, da ga oficirji ne bi odkrili. Z odraščanjem je to postajalo vse težje, oficirji pa so naposled le izvedeli za novega rekruta in mu dali dovoljenje, da ostane in postane maskota vojaške enote.
Nasprotnikom stregel po življenju
Mladi vojščak po imenu Peter Prendys je postal njegov skrbnik in ga celo naučil salutirati. Wojtek je tako povzel številne človeške navade. Pil je pivo, znal je potegniti cigaretni dim. Legenda pravi, da naj bi takrat, ko so se vojaki preselili v taborišče v Iraku, ukradel nekaj kosov spodnjega perila dekletom, ki so tam službovala.
Obstaja še ena: ko so se Poljaki pripravljali na tradicionalno večerjo za božič leta 1942, so odkrili, da je Wojtek že oropal bližnjo trgovino z delikatesami in pojedel vse, kar se je medvedjim brbončicam zazdelo užitnega. Ko pa so se bojevali v Gazi, se je naučil ohladiti pod tušem. Ravno tam je nekega dne med običajnim opravilom naletel na britanskega nasprotnika, ki se je v taborišče prikradel v upanju po kraji streliva. Vojak se je medveda tako prestrašil, da je s kriki opozoril nase – prišlo je do aretacije, Wojtek pa je bil nagrajen z dvema steklenicama piva in neomejenim tuširanjem.
Zasluge za psihološko oporo
Ko je napočil čas, da vojake odpošljejo na italijansko območje, so Poljaki želeli, da medved odide z njimi. Odgovorni so imeli drugačne načrte. Na ladje so imeli vstop le ljudje in po pričevanju nekaterih preživelih vojakov gre verjeti, da so Poljaki svojemu kosmatincu dodelili osebno številko in plačilno knjižico (čeprav je bil njegov trud vedno poplačan le s hrano). Naposled je tudi Wojtek dobil svoje mesto na krovu in nanj pomagal znositi orožje.
Leta 2011 je Wojciech Narebski, 86-letni veteran, ki se je z medvedom prvič srečal kot 17-letni vojak, povedal: »Zdelo se je, da imam starejšega brata. V vojni nastopijo težki dnevi in njegova prisotnost je bila, vsaj iz psihološkega vidika, za nas zelo pomembna.« Po vojni je razumljivo postal nacionalni heroj. Oblasti so ga želele predati poljskemu živalskemu vrtu, vendar je naposled dobil dom v edinburškem, kjer je leta 1963 pri 21 letih odšel k večnemu počitku. Vse do takrat ni pozabil svojih pajdašev. Vsakič, ko je njegovo uho ujelo poljščino ali poljski naglas, se je postavil na zadnje noge in pomahal s šapo. Kot bi salutiral.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Shutterstock
