Vsaka nova generacija otrok je drugačna od prejšnje, ima drugačne potrebe in zahteve, ki so si s šolskim sistemom vse pogosteje navzkriž.
Začetek šolskega leta pri marsikom, ki je tako ali drugače vpleten v učne procese, sproža razmisleke, kako bi stanje v naših šolah izboljšali. Starši pa tudi številni učitelji se sprašujejo o pomenu kopičenja podatkov in memoriranja v obdobju, ko nas do vsakršne informacije loči le klik.
Tudi Žana Vračun, profesorica likovne pedagogike z zaključenim šolanjem za valdorfske učitelje, ki svoje prepričanje utemeljuje z besedami:
»Kreativno razmišljanje je primarno razmišljanje, po katerem smo ljudje od nekdaj delovali. Kreativen otrok mora biti malo umazan, saj je ves čas v stiku z vsemi naravnimi elementi, z vodo, ognjem, zrakom, zemljo in etrom. Danes otroci nimajo več priložnosti, da bi bili v stiku s temi elementi, usmerjeni so v nabiranje intelektualnega znanja, ki se največkrat usede v kratkoročni spomin in ki ga v življenju prepogosto ne znajo uporabiti. Da sploh ne omenjam računalniških zaslonov, za katerimi nekateri prebijejo po več ur na dan in v njih ubijajo vso moč volje in kreativnost. V nasprotju z različnimi oblikami umetniškega izražanja, kot so petje, ples, likovno ustvarjanje, kjer ni strogo začrtanih pravil, ampak se pričakuje lasten izraz, ki spodbuja kreativnost, hkrati pa krepi moč volje in vztrajnost. Prav volja in vztrajnost pa sta v življenju najbolj potrebni, da ne obupamo ob prvi težavi. Obstoječi šolski sistem žal ne gre v to smer. Vse preveč naših mladostnikov uživa antidepresive!«
Otroci so po naravi radovedni, iz okolja srkajo informacije, nekateri le z opazovanjem, drugi z nenehnim spraševanjem. Kdaj se v njih izgubi ta iskrica radovednosti?
Takrat, ko jih preobremenimo z intelektom. Ko jim začne intelekt dušiti možgane, ko ni več časa za hobije, za tisto, kar radi počnejo. Vsak zdrav otrok je živahen, vsak živahen otrok je vedoželjen. Vsak otrok bi se moral smejati, in to veliko. Žal se dogaja, da je tudi smeh v šoli prepoznan kot problem, kar sta moja otroka izkusila na lastni koži. Dokler bomo starši morali v šolo na zagovor zato, ker se naši otroci smejijo, se ne smemo čuditi, da otroci razmišljajo o samomoru, ker ne prenesejo več pritiska zaradi šole. Tega ne govorim na pamet. Osebno poznam primere res pridnih otrok z odličnimi ocenami, ki nekega dne niso več zmogli in so pristali na psihiatriji.
Kako otrok doživlja šolo, je precej odvisno od učiteljev, s katerimi preživi velik del dneva.
Naloga učitelja je v prvi vrsti ta, da otroka navduši za predmet, ki ga poučuje, da za te vsebine zbudi vsaj minimalno zanimanje. Prvi korak k temu je, s kakšno energijo stopi v razred, saj jo bodo otroci multiplicirali. Jasno, da ni preprosto biti vsak dan pozitiven, vendar pa se premalo učiteljev zaveda, da je od njegove energije odvisno dogajanje v razredu. Učitelji, ki imajo radi otroke in svoj poklic, so empatični in pri otrocih iščejo znanje, se sami ves čas izobražujejo, iščejo nova znanja, osebnostno rastejo in taki v razredu običajno brez težav zbudijo zanimanje, tudi navdušenje. Po drugi strani pa učitelj, ki ima težave s sprejemanjem vseh otrok brez razlike, ki se ukvarja z lastno samopomembnostjo in frustracijami, ki deluje iz pozicije moči, lahko povzroči veliko trpljenja otroku in njegovi družini, kar sem opisala tudi v svoji knjigi.
Knjiga nosi precej nenavaden naslov, omenjate zlato dobo in sočutno srce.
Sočutje je emocija, ki se mi zdi nujna za opravljanje učiteljskega poklica. Menim, da bi morali po vzoru različnih fakultet, ki pred vpisom preverjajo, ali imajo kandidati določene veščine, potrebne za opravljanje poklica, podobne teste vpeljati tudi na Pedagoški fakulteti. Tako bi bilo zelo hitro jasno, kdo ima in kdo nima osebnostnih lastnosti, potrebnih za poučevanje otrok. Zlato dobo pa sem v naslovu omenila, ker ta prihaja, pa čeprav z bolj počasnimi koraki. Smo v fazi prehoda v obdobje, ko se bomo morali razvijati na vseh ravneh in začeti zavestno delovati, sicer bomo sami sebe pokončali.
Katere spremembe bi vi uvedli v šole?
Za začetek bi zmanjšala količino 'piflarske solate', kot rada rečem faktografskemu učenju. V nižje razrede bi uvedla različne igre, na primer igre vlog, kar smo se otroci včasih igrali: podajali smo si različne in različno pomembne vloge. En dan smo bili princeska, policaj, zdravnik, en dan smo bili mi 'glavni' in je bilo fino, drugi dan je bil glavni nekdo drug, pa ni bilo več tako fino. To so bili nekakšni testi, kako bomo v različnih vlogah delovali v življenju. Uvedla bi vsakodnevno desetminutno meditacijo, vaje za ravnovesje med levo in desno hemisfero, redno gibanje, skrb za vrtiček, zdravo prehrano. Veliko stvari bi se dalo uvesti zelo hitro in z zelo nizkimi stroški. Potrebno bi bilo le nekaj dobre volje.
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl, Shutterstock
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
