Zakaj vztrajamo v slabih odnosih?

16. 5. 2019 | Vir: Jana
Deli
Zakaj vztrajamo v slabih odnosih? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

»Že zdavnaj bi ga morala pustiti,« pravi Tamara (39 let) na mojem kavču. 

In vendar ostaja. Tudi Špela (52 let) se vrti v krogu. Miha (45 let) vztraja v odnosu z ženo, ki ga maltretira. Na najinih srečanjih se jezi nanjo. Vendar kar ne odide ... Kako to? Zdi se, da je oditi še težje kot vztrajati ... Število razvez se povečuje. Nekatere statistike kažejo, da vsak drugi zakon razpade. V zadnjih letih so avtorji, kot so Gottman, Hendrix in Peck, napisali dobre knjige z nasveti za ohranjanje dolgotrajnih razmerij. Tudi naša kulturna tradicija favorizira predane, dolgotrajne zveze. Dejansko pa imamo zelo malo informacij o tem, kako zvezo, ki ne funkcionira, zaključiti na zdrav, spoštljiv in konstruktiven način. Je to sploh mogoče?

Zakaj ostajamo?

Včasih je bilo za 'dober' zakon dovolj, da sta partnerja opravljala vsak svoje dolžnosti. Danes imamo mnogo večja pričakovanja – do sebe, partnerja in življenja nasploh. Razvijamo se, rastemo. Stremimo po (samo)realizaciji, uresničevanju svojih potencialov, življenjskega smisla ... na voljo imamo ogromno spodbud, ki širijo naše zavedanje. Skozi čas se spreminjamo. Zorimo, rastemo. Naše potrebe se menjajo. Tudi naši nazori, pogledi in pričakovanja niso enaki, kot so bili pred leti. To pomeni, da sva se v zvezi spremenila oba. Tako jaz kot moj partner ali partnerica.

Zveza – ves čas na preizkušnji

Koncept 'enkrat za vselej' danes ne velja več. Bolj ali manj nezavedno nenehno poteka proces presojanja, ali je ta zveza za nas še ustrezna. »Sem v tej zvezi srečna? Me izpolnjuje? Bi bila s kom drugim srečnejša? Kaj bi bilo, če bi ...?« so vprašanja, ki si jih pogosto postavljamo. Lahko nam služijo tudi kot spodbuda za rast in poglabljanje odnosa. Vsaka dolgotrajna zveza ima svoje vzpone in padce. Kaj pa, če vzpona kar ni? Če se zataknemo v kroničnem nezadovoljstvu? Kaj, če skozi daljši čas tonemo v brezno praznine in občutkov neizpolnjenosti? Potem je to resno znamenje, da prižgemo rdeče luči in začnemo razmišljati o svojem odnosu.

Vzrokov, zakaj ostajamo v odnosih, ki nas ne zadovoljujejo, je veliko. Zgodbe so zelo različne. Običajno je za enega partnerja odnos bolj nezadovoljujoč kot za drugega. Tako se lahko zgodi, da partner ostaja, ker ne želi prizadeti drugega. Pogosto se lahko čuti celo krivega. Pomemben argument so še vedno otroci. Marsikdo meni, da 'mora družina ostati skupaj' oz. da 'otrok potrebuje oba starša'. Dodaten pritisk je lahko finančna varnost. Razhod zveze je povezan z razdruževanjem premoženja, spremembami v življenjskem prostoru, življenjskih navadah. Nenadoma naj bi pustili za sabo kopico drobnih vsakdanjih stvari, ki so nam drage ... Dodaten pritisk je lahko tudi socialna mreža. Razhod pomeni spremembe v krogu prijateljev.

Verjetno je, da se bo marsikateri socialni stik prekinil. Še vedno je tudi prisotna stigma neuspeha ob razvezi. »Vidiš, pa jima ni uspelo,« je stavek, ki ste ga morda slišali v krogu prijateljev ob razhodu kakšnega drugega para in vam zdaj kljuva v glavi, ko razmišljate o svojem položaju. Razpad partnerstva se pogosto še vedno razume kot neke vrste neuspeh. Marsikdo ga doživlja celo kot sramoto ali osebni poraz. V zvezi nas lahko držijo tudi lastni notranji vzorci. Slaba samopodoba, prepričanje, da sami ne bomo zmogli, strah pred samoto in negotovostjo nas lahko držita priklenjene v odnosu, ki že dolgo ni več zadovoljujoč. Tako vztrajamo v coni udobja, ki pravzaprav niti ni več tako udobna ... Iz strahu pred neznanimi potencialnimi problemi se raje oklepamo težav, ki jih že poznamo ...

Včasih se zgodi, da so razlogi za vztrajanje v zvezah globlji. Če smo odraščali v disfunkcionalni družini, kjer je bil prisoten alkohol, druge odvisnosti, fizično ali psihično nasilje, zlorabljajoči odnosi ... smo takšne vzorce ponotranjili in jih lahko bolj ali manj nezavedno ponavljamo. Vztrajamo v odnosih, ki so za nas škodljivi, toksični – daleč preko meje, ki bi bila za nas še zdrava. Govorimo o t. i. odvisniških odnosih. V njih se partnerja na nezdrav način povezujeta tako, da ponavljata vzorce, kjer sta vedno znova prizadeta in ranjena. Ker pa so ti vzorci sestavni del notranjega kompasa, sami brez konkretne strokovne pomoči iz takšnih odnosov težko izstopimo.

Kdaj je dovolj?

Včasih je težko presoditi, kdaj je čas za razhod. Morda vam lahko pri razmisleku pomagajo naslednje oporne točke:

1. Ali se lahko pogovarjava o stiskah in občutkih? Poskusite se s partnerjem pogovoriti o svojih občutkih. Dokler jih ne izrazite, ne morete pričakovati, da se jih bo zavedal. V mirnem, prijetnem vzdušju, ko bosta oba spočita, odprite temo svojega nezadovoljstva oz. občutkov neizpolnjenosti v odnosu. Lotite se dialoga konstruktivno in povprašajte partnerja, kako se počuti on/ona. Morda doživlja podobno in bosta lahko skupaj iskala poti naprej.

2. Ali je partner/-ica pripravljen/-a na spremembe? Razvoj je stalnica našega živ­ljenja. Spreminjamo se – tako mi kot naš partner. Koliko se je vaš partner pripravljen spreminjati? Rasti z vami? Kakšen je bil v preteklosti odziv na vaše pobude, predloge? Kako jasno ste jih izrazili in kakšen je bil učinek? Pripravljenost na spremembe je pomemben znak, ali ima smisel vztrajati v odnosu.

3. Kaj pravijo prijatelji in znanci?

Včasih sami težko vidimo svoj odnos v realni luči. Kot dodatna informacija, pomoč pri razmisleku, je včasih lahko koristno mnenje ljudi, ki vas imajo radi in vas dobro poznajo. Povprašajte prijatelje, kako oni vidijo vaš odnos, in razmislite o njihovem mnenju. Vzemite ga kot še eno informacijo, nikakor pa ne kot absolutno resnico.

4. Ali so prisotna zlorabljajoča, toksična vedenja? Ta so znak za rdeči alarm. Alkohol, razne odvisnosti, fizično nasilje – pa tudi psihično poniževanje, manipulacije, varanje ipd. so vzorci, ki srednjeročno pomenijo solno kislino za samopodobo. Vztrajanje v odnosu, kjer se pojavljajo takšna vedenja, bo sčasoma načelo vaše psihofizično zdravje. Če prepoznate tovrstna vedenja, je to resno znamenje, da si poiščete pomoč, kako čim prej prekiniti takšen odnos.

Dovolj imam! Kako izstopim?

Če ste po tehtnem razmisleku prišli do sklepa, da ste izčrpali možnosti za razvoj zveze in več ne vidite realnih možnosti, da bi bili v tem odnosu srečni, je čas, da razmislite o ločitvi. Pri tem je pomembno vzeti v zakup, da je to težaven proces. Za oba vpletena partnerja. Brez bolečine ne bo šlo. Tako kot je nemogoče, da bi se piščanček izkljuval iz jajca in bi pri tem jajce ostalo celo. Bolečina spada zraven. Ta bolečina je znanilka nečesa novega – je porodna bolečina, ki naznanja rojstvo novega obdobja ... Kako lahko razhod izpeljete tako, da boste iz njega prišli boljši, bolj poglobljeni, bolj človeški – da bosta v razhodu oba zrasla in pridobila življenjsko kvaliteto?

Tukaj je nekaj smernic, ki so vam pri tem lahko v pomoč.

1 Sprejmite zrelo odločitev. Odločitev naj bo plod procesa – ne trenutnega impulza. S partnerjem se pogovorite o svojih občutkih nezadovoljstva v odnosu. Morda poiščita pomoč v obliki partnerskega svetovanja ali partnerske terapije. Strokovnjak vama lahko pomaga raziskati potenciale, ki jih odnos morda še ima. Lahko si postavita določen časovni okvir, v katerem si oba prizadevata izboljšati odnos. Če v tem času ni napredka, sprejmite odločitev za razhod.

2 Poiščite si pomoč. Odločitev za razhod je zahtevna. Naslonite se na dobre prijatelje. Poiščite ljudi, ki so uspešno prestali razhod in zdaj živijo bolj polno, izpolnjujoče, zadovoljno življenje. Obdajte se s pozitivnimi ljudmi, ki so uspešno premagali krizo. Tudi dobra terapevtska pomoč je na tem mestu lahko zelo koristna.

3 Jasno skomunicirajte. Ko ste se odločili, poiščite primeren čas za pogovor. Naj bo to osebno, čeprav se v sodobnem času morda na prvi pogled zdi lažje poslati sporočilo. Izberite prostor, ki vama bo omogočal dovolj miru in zasebnosti. Javni kraji niso primerni. Če ne živita skupaj, bo morda bolje, če boste to povedali partnerju/-ici pri njem oz. njej. Tako boste po končanem pogovoru lažje odšli, drugi pa bo imel čas, da v varnem okolju predela težke informacije.

4 Prevzemite odgovornost. Pogovor o razhodu se bo verjetno dotaknil tudi razlogov za razvezo. Uprite se skušnjavi, da bi krivdo zvalili na partnerja ali da bi olepševali z iskanjem razlogov v zunanjih okoliščinah. Najbolje bo, če boste jasno povedali, da določene stvari za vas več niso sprejemljive, da si vi želite drugače.

5 Ne dajajte lažnih upov! Če ste sprejeli odločitev in razmišljali o njej dalj časa, ste imeli svoje razloge za to, da ste se odločili, kot ste se. Ne podlezite partnerjevim pritiskom ali lastnim občutkom usmiljenja, krivde. Odnos očitno ni bil več dober. In za vaju oba je to korak naprej, k odpiranju za večje zadovoljstvo v življenju, ki ga v tej zvezi očitno več ni bilo. Ne podlezite skušnjavi in ne obljubljajte stvari, ki jih ne želite. S tem bi samo podaljševali agonijo. Oba se morata na novo vzpostaviti v spremenjenih življenjskih okoliščinah. Zato je pomembno, da začneta usmerjati energijo v obvladovanje teh novih okoliščin. Prežvekovanje starih ran in obujanje mrtvecev je medvedja usluga!

6 Bodite sočutni in poskušajte olajšati partnerju prehod. Kljub morebitnim zameram in razplamtelim čustvom ohranite v zavesti, da je to človek, s katerim ste doživeli tudi marsikaj lepega. Človek, za katerega ste iskreno verjeli, da vas bo osrečil – in ki ste si ga želeli osrečiti tudi sami. Poskušajta videti drug drugega, vaju oba, kot brodolomca, ki si prizadevata zbiti vsak svoj splav iz ruševin, ki so ostale. Ponudite partnerju svojo pomoč pri tem – kolikor zmorete. Morda si lahko prideta nasproti glede začasne ureditve bivanja, če so vpleteni otroci, ga pomirite z jasnim dogovorom glede stikov, povprašajte o njegovih načrtih, skrbeh, o tem, kje lahko priskočite na pomoč, kaj olajšate ... Signalizirajte človeškost namesto sovražnosti.

7 Dogovor glede praktičnih zadev lahko počaka. Če so vpleteni otroci ali skupno premoženje, je v prvi fazi lahko velik vir dodatnega stresa. Pomirite partnerja/-ico, kolikor je mogoče glede tega, in zagotovite, da bosta iskala skupne rešitve na način, ki bo za oba sprejemljiv. Morda bosta pozneje pritegnila kakšnega strokovnjaka, mediatorja ali terapevta, ki vama bo pomagal najti skupni dogovor.

8 Izrazite hvaležnost za vse dobro. Odnos, ki ga zaključujete, ni bil zgolj slab. Zagotovo je bilo tudi veliko dobrega. Ne pozabite tega. Zahvalite se partnerju za vse lepe trenutke, ki ste jih bili deležni v tem odnosu. Del poti sta prehodila skupaj, zrasla, se obarvala drug od drugega. To je resnično nekaj, kar lahko cenite. Oba vaju bo obogatilo, če bosta lahko ozavestila tudi ta pozitiven del.

9 Dovolite si čas za žalovanje. Prekinitev odnosa je izguba na več področjih. Žalost in bolečina sta normalni spremljevalki. Dovolite si začutiti tudi ta del in rasti iz njega.

10 Učenje – za življenje

Sleherni odnos nam prinese izkušnje. Nauči nas nekaj o nas samih, o svetu, v katerem živimo. Ni napak, so le eksperimenti, ki se niso posrečili. Skozi njih se učimo, zorimo, rastemo. Vztrajati v mrtvem odnosu, ki nima potenciala za rast, je velika škoda. Imamo potencial, da osrečimo sebe – in druge. S tem, ko si dovolimo zaključiti preživeti odnos, se odpiramo za življenjsko radost, ki tli v nas. Škoda bi bilo, če bi ostala zakopana pod pepelom ... 

Besedilo: Dr. Tjaša M. Kos // Fotografiji: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju