Tako se glasi naslov prispevka, ki ga je na svoji spletni strani Profane misli objavil hrvaški bloger in prevajalec Leon Zrile (objavljen je bil tudi na portalu 24sata.hr), nam pa je padel v oči, saj obravnava temo, ki je (žal) vedno aktualna za mlade pare - gre za vprašanje: "Kdaj bosta pa imela otroka?"
Številni pari - tako mladoporočenci kot "koruzniki", ki še nimajo otrok, pogosto slišijo vprašanja in komentarje na to temo, običajno od povsem neškodoželjnih tet, babic, mam, radovednih prijateljev in znancev. Bistvo pa je v tem, da gre za zelo intimno zadevo, česar se izpraševalci pogosto ne zavedajo.
Nihče ne pomisli na primer na to, da bi lahko s tovrstnim poizvedovanjem nekoga prizadel, še posebej par, ki si vrsto let prizadeva spočeti otroka, a zaradi zdravstvenih razlogov ne gre (pa tega ne obešata na velik zvon), ali pa da si sploh ne želita otroka - in svoje osebne odločitve prav tako ne nameravata razglašati na vsa usta. No, ravno o tem govori Leonov zapis. Z dovoljenjem avtorja smo ga prevedli v slovenščino in ga objavljamo v nadaljevanju:
Glede na to, da sem se pred pol leta poročil, je povsem pričakovano, da so številni ljudje z vseh področij mojega življenja zaskrbljeni za moje - še neobstoječe - potomstvo.
"Kdaj bodo otroci?"
"Delata kaj na tem?"
"Kdaj, če ne zdaj?"
"Se kaj obeta?"
"Bolj ko bosta starejša, težje bo."
"Kako misliš, da jih ne bosta imela?"
In podobna, v glavnem dobronamerna vprašanja. Jaz sem jih že krepko sit, pa sem moški. Lahko si samo predstavljam, kako nadlegujejo mojo ženo. Velja, da je nekako normalno (pravzaprav je že skrajni čas), da če ima ženska več kot 30 let, moža in koliko-toliko spodobno urejene finančne zadeve, začne rojevati otroke. Kaj drugega pa naj bi počela s svojim življenjem?
Ne veva še, če bova imela otroke. V bližnji prihodnosti vsekakor ne. Meni je v redu, če jih bova imela ali ne. Svoje sreče in smisla življenja ne povezujem z otroki. Če jih ne bom imel, bo moje življenje super. Če jih bom imel, bo moje življenje mogoče super. Odvisno od tega, kako bodo izpadli otroci. Rad bi poudaril, da sem izjemno vesel, ko nekdo, ki si želi imeti otroka, tega tudi dobi. In nimam nič proti ljudem, ki se jim vse vrti okrog njihovih otrok. Če te to veseli - super!
Ne moti me celo to, da nekdo govori izključno o svojih otrocih. Prisluhnil bom vsem zgodbam o prvih korakih, risanju, kakanju, podiranju kupčkov in vseh ostalih zadevah, pogledal bom vse slike in filmčke, prišel bom na vsak otroški rojstni dan, na katerega bom povabljen (bilo bi čudno, če bi se prikazal nepovabljen), popazil bom znančevega otroka, če bo treba, ni problema!
Samo nikar mi ne vsiljuj stališča, da so otroci edino, kar šteje v življenju, in da moje življenje ni izpolnjeno, ker nimam otrok.
Omenil bi nekaj argumentov in komentarjev, ki sem jih bil deležen.
"Imeti otroke je naravno."
Tudi odpovedovanje organov je naravno, pa kaj? Naravno ne pomeni vedno fantastično.
"Ne veš, kaj je sreča, dokler ne dobiš otroka."
To je velika žalitev za:
- mojo ženo
- družino
- prijatelje
- čokolado
- kolesarjenje
- glasbo
- Netflix
- filme
- knjige
- oštarije
- potovanja
- pisanje
- roštiljade
- spanje
Vse to me neizmerno osrečuje.
"Vedno boš imel nekoga, ki te bo imel brezpogojno rad."
Tega nekoga že imam. Pa tudi precej prepričan sem, da me bo otrok nehal imeti rad, če ga bom nehal hraniti in mu nuditi streho nad glavo. Nekateri pogoji očitno vedno obstajajo. Mimogrede, si že slišal za ljudi, ki fizično in psihično maltertirajo svoje starše?
"Ko dobiš otroke, bo tvoje življenje dobilo smisel."
Vesel sem, ker je tvoje življenje dobilo smisel, ko si dobil otroka, a iskreno upam, da je tvoje življenje imelo smisel, še preden si dobil otroka. Kaj pa bi se zgodilo, da zaradi kakršnega koli razloga nisi mogel imeti otrok? Bi bil v depresiji do konca življenja?
Če je edini smisel življenja nadaljevanje vrste, kaj sploh delamo na tem svetu? Samo v nedogled nadaljujemo vrsto? Kako se potem razlikujemo od živali? Je med vsemi stvarmi, za katere je človek 21. stoletja sposoben, ustvarjanje potomcev še vedno edino, k čemur bi morala težiti naša življenja?
"Svoje gene moraš prenesti naprej."
Ne, ni mi jih treba. Nisem jebeni kralj, da bi me skrbelo, kdo bo nasledil prestol. Moji geni niso nič posebnega, da bi se MORALI prenesti naprej.
"Sebičen si, ker si ne želiš otrok"
Nimam nobenih težav priznati, da je to eden od glavnih razlogov, zakaj trenutno nočem imeti otrok. Svoje življenje imam rad, kakršno je zdaj. Rad imam svoje hobije. Všeč mi je to, da z ženo lahko greva, kamor hočeva in se vrneva, ko hočeva. Rad spim. Všeč mi je, da lahko denar zapravim za majhna zadovoljstva in ne za plenice. Ubijte me.
"Imaš vse pogoje za vzgajanje otroka."
Ja, vem. Z ženo imava dovolj časa, energije in denarja. Vsega, česar ne bova imela, če dobiva otroka.
"Bil bi zelo dober starš."
Okej, tega mi nihče ni povedal.
"Kdo bo skrbel zate, ko boš star?"
Zaradi mojega življenjskega sloga je visoka starost utopija. Poleg tega pa upam, da ne delaš otrok samo zato, da bi ti lahko stregli na stara leta. Lahko bi bil razočaran. Svet je poln starih ljudi, ki jih njihovi otroci zanemarjajo.
"Kaj, če ti bo zaradi tvoje odločitve žal, ko boš starejši? Potem bo prepozno."
Kaj pa, če bo tebi žal, da si imel otroke, potem pa bo prepozno? Spomni se vseh bedakov, idijotov in neumnic, s katerimi si bil na tak ali drugačen način v stiku. Tudi oni so nekogaršnji otroci.
"Če se bo trend nizke natalitete nadaljeval, čez 500 let ne bo več Hrvatov."
O ne. To pomeni, da bom čez 500 let zelo, zelo žalosten. Pravzaprav bi bil zelo, zelo žalosten, če v tem trenutku ne bi bil mrtev že 450 let. Če bomo izginili, bomo izginili. Svet je funkcioniral pred Hrvati, tako da bo funkcioniral tudi po Hrvatih.
P.S. Če bova čez leto ali dve dobila otroka, bom zbrisal to besedilo in zanikal, da sem ga kdaj napisal. Zamenjal ga bom z besedilom: "Samo ogabne osebe si ne želijo otrok."
Ostale Leonove zapise najdete na njegovem blogu Profanemisli.com
