Zakaj tudi običajni ljudje množično berejo Pikettyjev Kapital v 21. stoletju?

Še več. Ta priznani francoski ekonomist, ki predava na pariški ekonomski fakulteti, je v nekem intervjuju celo povedal, da je njegovo knjigo do danes 'prebralo dosti več običajnih ljudi, zgodovinarjev, sociologov in aktivistov kot ekonomistov'. Slednji naj bi se namreč navzeli slabe navade, 'da ne berejo knjig, ampak le gradijo svoje male teoretične modele'.

Da po knjigi posegajo tudi številni navadni bralci (in torej ne le politiki in redki ekonomisti), gre med drugim najverjetneje pripisati dejstvu, da je knjiga napisana v berljivem in razumljivem jeziku, a tudi temu, da se Thomas Piketty z njo loteva nadvse pereče in aktualne teme premoženjske in dohodkovne neenakosti, ta pa se še kako tiče ravno slehernika. In čeprav Kapital v 21. stoletju obravnava obdobje zadnjih treh stoletij, jo tako obča kot strokovna javnost vidita kot odgovor na aktualno svetovno gospodarsko in finančno krizo, ki je povzročila socialno bedo in povsem razgalila nezmožnost sodobne politike in ekonomije, da bi to krizo rešile.

Rdeča nit Pikettyjevega dela - t.j. da je osrednja težava kapitalizma njegova težnja k vedno večji premoženjski in dohodkovni neenakosti, kar bo botrovalo novim in novim krizam - očitno uspešno nagovarja za temo dodobra senzitivizirano javnost, ki se s Pikettyjem strinja najmanj v tem, da za rešitev te situacije manjka predvsem zadostna politična volja.

Kapital v 21. stoletju so medtem že razglasili tudi za svojevrstnega naslednika Marxovega Kapitala. Dejstvo, da tudi slednji zadnja leta doživlja številne ponatise, ki se naravnost odlično prodajajo, kaže, da so zadeve postale še kako resne. Gospodarska in finančna kriza je tako močno posegla v življenja občega življa, da se je tudi ta pričel spraševati o smiselnosti ekonomskega sistema, ki takšne krize generira. Življenje slehernika se je v zadnjih nekaj letih tako zelo spremenilo, da si ta ne želi biti več naivno in udobno neveden, temveč želi razumeti (kar slej ko prej pomeni, da si bo želel veliko tega tudi spremeniti). Ker Pikettyjev Kapital v 21. stoletju omogoča prav to – namreč, razumeti - ne gre čuditi, da po njem te dni še kako posegajo tudi množice.

In Piketty si s tem delom njihovo pozornost še kako zasluži. V knjigi skuša namreč odgovoriti prav na tista vprašanja, ki danes najbolj burijo duhove in o katerih se največ razpravlja. Med njimi je tudi vprašanje, 'ali dinamika kopičenja kapitala res neizogibno vodi v čedalje večjo koncentracijo bogastva in oblasti v rokah peščice ljudi, kot je že v 19. stoletju menil Marx', ali pa so 'sile rasti, konkurence in tehničnega napredka, ki skrbijo za ravnovesje, same po sebi dovolj, da skozi čas zmanjšajo neenakosti in ubrano stabilizirajo v poznejših stopnjah razvoja, kot je menil Kuznets v 20. stoletju?'

Svoje razglabljanje utemelji na zgodovinskih in primerjalnih podatkih, ki na prenovljenem teoretskem okviru zajamejo obdobje 300 let in več kot 20 držav, ter se z namenom premisleka 'ustavi' na točki, ko se povsem jasno zastavi vprašanje ...

Je finančno krizo povzročilo povečanje neenakosti?

• »... finančna kriza sama po sebi ni vplivala na strukturno povečanje neenakosti. Kaj pa obratno? Je mogoče, da je povečanje neenakosti v ZDA prispevalo k izbruhu finančne krize leta 2008? Glede na to, da je delež vrhnjega decila v ameriškem narodnem dohodku v 20. stoletju dvakrat dosegel absolutni vrh – enega leta 1928 (leto pred krizo leta 1929), drugega pa leta 2007 (leto pred krizo leta 2008) -, je to vprašanje težko prezreti.«

Graf prikazuje delež vrhnjega centila (ker jo to v očeh ljudstva med drugim najmočneje populariziralo gibanje Occupy) v skupnem seštevku (dohodkov oziroma plač). Ta je relativno še skladen tudi z gibanjem deleža vrhnjega decila, o katerem govori Piketty, čeravno načeloma velja, da rast plač postaja vse bolj vrtoglava, kolikor više se povzpnemo po hierarhični lestvici dohodkov. V primeru vrhnjega promila se je tako samo v ZDA v zadnjih dveh desetletjih povečal z 2% na skoraj 10% narodnega dohodka, kar je povečanje brez primere.

Piketty je na tem mestu mnenja, da je povečanje te dohodkovne (a tudi premoženjske in kapitalske) neenakosti zagotovo prispevalo k oslabitvi ameriškega finančnega sistema, razlog za to pa je njegovem (a že nekaj časa nič več osamljenem) mnenju preprost ...

• »... povečanje neenakosti je povzročilo tako rekoč stagnacijo kupne moči nižjih in srednjih razredov v ZDA, to pa je neizogibno spodbudilo težnjo revnejših gospodinjstev k čedalje večjemu zadolževanju – sploh ker so jim brezvestne banke in finančni posredniki v želji po čim večjem donosu ogromne mase prihrankov premožnejših razredov obenem ponujali čedalje dostopnejše in čedalje bolj neregulirane kredite.«

Svetovno finančno krizo, ki je najprej ZDA, nato pa še preostali svet, dodobra stresla leta 2008, danes navadno opisujejo kot najhujšo, kar jih je svetovni kapitalizem doživel od leta 1929. A primerjava je le delno upravičena, še meni Piketty. Med njima je namreč moč najti kar nekaj razlik.

• »Najočitnejša je ta, da se zadnja ni iztekla v tako uničujočo gospodarsko depresijo kot prejšnja. Med letoma 1929 in 1935 se je proizvod velikih razvitih držav zmanjšal za četrtino, za prav toliko se je povečala brezposelnost, svet pa se je iz te 'velike depresije' izkopal šele z začetkom 2. svetovne vojne.«

Kot bistveni razlog, da kriza leta 2008 ni povzročila tako hude depresije kot tista leta 1929, pa je, da 'vlade in centralne banke bogatih držav tokrat niso dovolile, da bi se finančni sistem sesul, in so ustvarile dovolj likvidnostnih sredstev, da so preprečile verižni stečaj bank, kakršen je bil v tridesetih letih pripeljal svet na rob prepada.'

A kakorkoli že, tudi zadnja kriza je za seboj pustila precejšnje 'razdejanje', nje breme pa so najbolj občutili običajni ljudje, ki niso imeli praktično nič z njenim nastankom, in prav ti si ta hip najbolj želijo, da se nekaj podobnega ne zgodi nikoli več. Da bi to ne ostala le njihova pobožna želja, pa ... 

Piketty predlaga rešitev, ki bogatim ni všeč!

Piketty svoje obširno in temeljito delo zaključi s predlogom, ki pri delu strokovne javnosti naleti na neodobravanje, spet drugi pa ta njegov predlog odpišejo kot naivno in neuresničljivo utopijo.

Naj vam ga predstavimo ...

Če velja, da dinamični razvoj tržnega gospodarstva in zasebne lastnine sam po sebi vsebuje močne sile konvergence, ki so povezane s širjenjem znanja in strokovne usposobljenosti, a tudi divergence, ki so posledica tega, da je zasebni donos kapitala lahko močno in trajno višji od stopnje rasti dohodka in proizvoda, to posredno pomeni, da se bo premoženje (pridobljeno v preteklosti) plemenitilo hitreje od rasti proizvoda in plač, ali povedano drugače: dohodki od dela so tako manjši kot donosi na kapital, zaradi česar se premoženje bogate elite kopiči in tako povzroča neenakost v družbi ter ogroža njeno stabilnost.

• »Ta neenakost izraža temeljno logično protislovje. Podjetniki se sčasoma neizogibno preobrazijo v rentnike in čedalje močneje obvladujejo tiste, katerih edina lastnina je njihovo delo. Ko je kapital ustvarjen, se začne množiti sam od sebe, hitreje od produkcije. Preteklost začne požirati prihodnost.«

Ker današnja razdelitev premoženja tako (in zato) postaja dejansko vse bolj podobna tisti z začetka 20. stoletja, Piketty predlaga rešitev: progresivni davek na zasebni kapital, ki bi zaradi nevarnosti bega kapitala moral postati globalen!

• »Z njim lahko preprečimo stopnjevanje neenakosti v nedogled, obenem pa ohranimo sile konkurence in spodbude za nenehno novo akumulacijo. Omenil sem, denimo, možnost davčne lestvice, ki bi premoženja, vredna manj kot milijon evrov, obdavčila le po 0,1 do 0,5 % letno, premoženja milijon do petih milijonov po 1 % na leto, premoženja od petih do desetih milijonov po 2 % na leto, premoženja vredna več sto milijonov ali več milijard, pa bi lahko obdavčili tudi po stopnji 5 ali 10 % na leto. Tako bi zajezili nebrzdano rast svetovne premoženjske neenakosti; ta namreč zdaj narašča v ritmu, ki je dolgoročno nevzdržen, kar bi moralo skrbeti tudi najgorečnejše zagovornike samoregulacije trga. Poleg tega nam zgodovinske izkušnje kažejo, da tako čezmerna premoženjska neenakost nima dosti opraviti s podjetniškim duhom, rasti pa sploh ne koristi. Takšna neenakost ni v 'splošno korist', če se izrazimo z lepim uvodnim stavkom 1. člena Dekleracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 *, s katerim smo začeli to knjigo.«

* »Družbene razlike smejo temeljiti le na splošni koristi.« - 1. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana, 1789

Priporočamo v branje!

Thomas Piketty – Kapital v 21. stoletju

Ta monumentalna knjiga, ki je napisana v berljivem in razumljivem jeziku, je sprožila svetovno razpravo o socialni, politični in ekonomski nestabilnosti kapitalizma ter o zgrešenem razvoju ekonomije kot vede. V mesecih po njenem izidu ni bilo resnega časopisa ali revije, kjer ne bi naleteli na knjigo in njenega avtorja.

• »Ekonomska knjiga leta, morda celo desetletja ... Pikettyju je uspelo spremeniti naš ekonomski diskurz; o premoženju in neenakosti ne bomo nikoli več razpravljali kot doslej.« - Paul Krugman

Zdaj, ko je knjiga Kapital v 21. stoletju izšla tudi v slovenščini, se tej globalni razpravi lahko pridružite tudi vi!

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec