Vse človekovo prizadevanje, vsi napori, ves napredek, filozofija, umetnost in znanost so pravzaprav hlepenje po naklonjenosti, hrepenenje po ljubezni, je prepričana pisateljica Viktorija Kos, ki nas v svojem prvencu vzpodbuja k spoznavanju sebe in nam vliva poguma, da zaživimo srečno, kot zavestna, ljubeča bitja.
Kako se lahko iz stanja nezavednja, v katerem smo, preobrazimo v zavestna bitja in spoznamo svojo pravo naravo?
"Živimo le na ravni telesa in uma, naš notranji Jaz, duša, pa spi. Nismo prebujeni, zato ne moremo zares uživati življenja. Zdaj je um tisti, ki vodi naše življenje, zato delujemo nezavedno. Ne vemo, kam gremo. Človeka lahko ponazorimo s prispodobo kočije. Kočija, voz, simbolizira telo, konji čutila, vajeti um in kočijaž simbolizira dušo, zavest. Smo v stanju, ko naša duša spi. To pomeni, da kočijaž spi, spustil je vajeti iz rok, konji pa z veliko hitrostjo vlečejo kočijo, kdo ve, kam. Predstavljamo si lahko, kako nevarno je takšno potovanje.
Um torej deluje nezavedno, naša resnična narava pa je popolno zavedanje. Poistovetili smo se s svojimi čutili, zato smo se znašli v stanju pozabe. Um ves čas teka za stvarmi tega sveta. Želi si zdaj to, zdaj ono. Ko pa se začne v nas prebujati zavest, sprevidimo igro uma. Spoznamo, da nimamo enega, temveč mnogo obrazov, mnogo mask. Naše razpoloženje, čustva se nenehno spreminjajo, iz dneva v dan. Um je velik cirkusant in vseskozi uživa v svoji predstavi. Modreci pravijo, da je um glavna težava, saj je v njem shranjeno vse, kar smo doživeli – brezštevilni vtisi, ki se pojavljajo v obliki misli in čustev. Če ne začnemo mi obvladovati svojega uma, bo um obvladoval nas.
Kako lahko obvladamo nagnjenja uma, negativna čustva, se osvobodimo navezanosti in želja?
Obstaja le ena možnost – umu moramo ponuditi večji užitek, kot mu ga lahko nudi katera koli stvar. Ne moremo ga obvladati tako, da zatremo ali potlačimo občutke v sebi, prav tako ga ne moremo obrzdati z askezo, saj bodo želje v nas le še močnejše. Um lahko obvladamo in nadziramo šele, ko smo povezani z višjo močjo – močjo notranjega Zvoka. Modreci pravijo, da ima le Zvok moč, da očisti um vseh vtisov, negativnih misli in čustev, kot so jeza, pohlep, poželenje, in nas osvobodi navezanosti in lažnega jaza ali ega, s katerim smo se poistovetili. Bolj kot je um čist, višje se dvigne zavest. Ko je um popolnoma očiščen, ko v njem ni več nobenega vtisa, se znajdemo v stanju globoke tišine in radosti.
Pitagora je govoril, da je filozofija čiščenje uma. Indijski mistik Arjan Dev pa pravi, da je poslušanje notranjega Zvoka očiščevalna kopel."
Šele ko očistimo um, pride do izraza naša resnična narava?
"Vedeti bi morali, da doživetje globoke radosti, po kateri hrepenimo, ni možno, dokler ne spoznamo svoje resnične narave, ki je mir, ljubezen, radost, po čemer vsi hrepenimo. Ne bi je smeli zamenjati s srečo, ki jo človek izkusi, ko je v stiku s čutnimi predmeti."
Toda pot vase ni preprosta. "Ko se človek poda vase, je soočen s temnimi platmi uma, z jezo, žalostjo, s strahom, z navezanostjo, s sebičnostjo in podobnimi čustvi. Vzdržati v notranjem boju s svojimi slabostmi zahteva pogum in močno voljo. A zavedati se je treba, da nič ni nemogoče tistemu, ki je v stiku z višjo močjo. Spoprijemanje z umom ni lahko, je pa osvobajajoče."
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa avgust/september
Preberite več na Sensa.si
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
