Zakaj kljub ostrejšemu zakonu delo na črno še živi?

Zakaj kljub ostrejšemu zakonu delo na črno še živi? (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
30. 11. 2016

Avgusta 2014 je bil sprejet novi Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki je precej zaostril pregled in kazni za te kršitve.

Kazen znaša od 1.000 pa vse do 15.000 evrov, a kljub temu še vedno veliko Slovencev dela na črno.

Meta: »S plačo pomočnice vzgojiteljice ne pridem čez mesec.«

Meta dela v vrtcu kot pomočnica vzgojiteljice. Približno pred mesecem dni so pomočnice vzgojiteljic na cesti zahtevale višjo plačo, saj s 625 evri na mesec ne morejo preživeti. »Delam kot pomočnica vzgojiteljice v enem od ljubljanskih vrtcev. Moj mož je avtomehanik in imava tri otroke, ki so stari od šest do deset let. Z obema plačama ne pridemo čez mesec. Plačujeva najemnino za stanovanje, veliko gre za hrano, saj otroci rastejo, z avtom se v službo vozi samo mož, jaz hodim z avtobusom. Da bi vsaj dostojno preživeli mesec, sem začela striči in delati manikiro in pedikuro, vendar brez računa. To delo me veseli in v njem sem dobra, a če bi želela odpreti popoldanski s. p., bi lahko cel mesec delala samo za prispevke. Svojim strankam zaupam in vem, da me ne bodo prijavile. Včasih mi je hudo, ko se zavem, da delam nekaj, zaradi česar lahko dobim hudo kazen, za katero nimam denarja, vendar si govorim, da so me v to prisilile razmere - kako bom drugače otrokom kupila nove bunde zdaj, ko bo mraz in so lanske že prerasli? Tudi mož včasih v delavnici kaj naredi na črno, to je čisti dobiček, ki gre v njegov žep, da nahrani najine otroke,« razloži Meta.

Na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so zapisali: »Delo in zaposlovanje na črno vplivata prav na vse ljudi – nekateri ne prispevajo ničesar v državne blagajne, iz katerih se financirajo socialne in druge storitve v javnem interesu (šolstvo, zdravstvo, porodniške, otroški dodatki ...), zato moramo drugi prispevati toliko več, da se ohranjajo in vzdržujejo temelji socialne države. Posamezniki, ki se ujamejo v pasti neprijavljenega dela, pa dolgoročne negativne učinke običajno prepoznajo prepozno.«

Kaj sploh je delo na črno?

Na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zapisano, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar posameznik, pravna oseba ali samostojni podjetnik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.

Obstajajo tudi izjeme, ki so: sosedska pomoč (sosed kot fizična oseba lahko sosedu kot fizični osebi brezplačno pomaga pri vseh opravilih – to pomeni, da delo ne sme biti vezano na dejavnost, ki jo ima sosed registrirano kot pridobitno dejavnost; kakršnakoli druga brezplačna pomoč med sosedoma ni delo na črno); sorodstvena pomoč (za sorodstveno pomoč velja vsakršno delo, ki se opravlja v okviru oseb v sorodu brezplačno, torej poleg dela v lastni režiji tudi druga dela in storitve); nujno delo (nujno delo je dovoljeno in pri njem lahko sodelujejo posamezniki in pravne osebe (podjetja, samozaposlene osebe); gre za dela, ki so namenjena preprečevanju naravnih nesreč in drugih nesreč ali odstranjevanju posledic naravnih in drugih nesreč); kratkotrajno delo, humanitarno in karitativno delo, delo za invalidske organizacije, prostovoljsko ter dobrodelno delo, brezplačna pomoč na kmetijah, planinah in skupnih pašnikih ob sezonskih konicah in osebno dopolnilno delo.

Ker je delo na črno prepovedano, lahko v primeru ugotovljenih kršitev nadzorni organ izreče globo in tudi z odločbo prepove opravljanje tega dela ter začasno zaseže predmete, s katerimi je bilo delo na črno opravljano. Možen je tudi odvzem premoženjske koristi, pridobljene z delom na črno.

Nujno je še vedeti, da delo na črno ni enako zaposlovanju na črno. Delo na črno opravlja za plačilo npr. znanec, ki prebeli stanovanje, če pa natakarica streže v gostinskem lokalu in za to prejema plačilo in nima pogodbe o zaposlitvi, gre za zaposlovanje na črno.

Tomaž: »Študentsko delo je preveč obdavčeno.«

Tomaž v kavarni, kjer je zaposlen večino časa, dela na črno: »Študentsko napotnico imam. Vsak mesec mi šef nekaj denarja nakaže na račun, drugo pa pospravim v žep. Če bi celoten znesek, ki ga zaslužim, šel skozi študentski servis, mi na koncu zaradi prispevkov in obdavčitve ne bi ostalo dovolj za najemnino in hrano. Doma mi včasih pridigajo, da so prispevki, ki jih plačujem, za mojo prihodnost, a kako naj sploh razmišljam, kako bom živel, ko se bom upokojil, če zdaj nimam za kruh. Včasih, preden je bilo študentsko delo tako zelo obdavčeno, sem imel denar, in to ne samo za preživetje, temveč tudi za luksuz, kot so recimo potovanja, ki si jih sedaj, čeprav veliko denarja pospravim v žep, ne morem privoščiti.«

Kljub ostrejšemu zakonu (kazni se namreč gibljejo od 1.000 do 15.000 evrov) in zapisu na spletni strani, da morajo, če nekateri ne prispevajo v državno blagajno, drugi toliko več, še vedno veliko Slovencev dela na črno. Zakaj?

»Siva ekonomija je na splošno bolj razširjena v sredozemskih državah, kot so Italija, Španija in Grčija in precej manj v skandinavskih ali v Nemčiji. Bolj ko gremo proti jugu Evrope, več je sive ekonomije in obratno. Slovenija je glede tega še vedno bliže sredozemski skupini. Deloma verjetno tudi zato, ker ima veliko ljudi občutek, da javni sektor, posebno državna uprava, slabo deluje in nekako še ni prodrlo v zavest ljudi, da se prav iz plačila davkov in prispevkov financirajo šolstvo, zdravstvo in preostali socialni sistem,« pojasnjuje dr. Matej Lahovnik, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in dodaja: »Seveda pa mora država veliko več narediti, da bo preprečila korupcijo in klientelizem v javnem sektorju, ki se dogaja pri javnih naročilih in v državnih podjetjih ter bankah. Večina danes še vedno ne razume, kaj ima od tega, da je z milijardami reševala bančni sistem, namesto da bi ta denar namenili v izboljšanje socialne infrastrukture v državi.«

(Ne)perspektivna prihodnost samostojnih podjetnikov

Vanja je pred mesecem dni zaprla že tretje podjetje, kjer je bila registrirana kot samostojni podjetnik: »Žal moram trenutno v razmerah, kot so, v vsaki službi odpreti nov s. p. Pogodb za nedoločen delovni čas ni več, hkrati pa pri s. p. plačujem prispevke, ki so vsak mesec enaki, ne glede na to, koliko zaslužim. Vsak mesec moram plačati približno 350 evrov. V medijski sferi honorarji niso dovolj visoki, da bi plačala prispevke in bi mi ostala še neka normalna vsota denarja. Zato sem raje potipala pri delodajalcu in strinjal se je, da mi honorar izplača na roko, nekaj pa na bratovo študentsko napotnico. In zdaj mi povejte, ali ne bi bilo bolje, če bi se prispevki obračunavali glede na dobiček. Tako bi država po žepu udarila tiste, ki imajo, ne nas, ki nimamo.«

Veliko ljudi, posebej malih podjetnikov in obrtnikov ima še vedno občutek, da je država zelo dosledna, ko gre za male ljudi, in zelo nedosledna, ko gre za velike ribe.

»Dovolj je samo, da pogledamo, kdo vse je na seznamu največjih davčnih neplačnikov v državi, ki bi ga lahko poimenovali tudi VIP-seznam, in pri katerih posameznikih ter pravnih osebah je država neučinkovita pri izterjavi obveznosti. Po eni strani je država pri velikih davčnih neplačnikih in pri preganjanju zlorab instituta osebnega stečaja precej neuspešna, da ne omenjamo še vedno preslabih učinkov, ki jih daje Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Zdi se, da dacarji in različni inšpektorji veliko časa in energije posvečajo pregonu malih ljudi in obrtnikov, premalo pa velikim zlorabam sistema. Navadni državljani se ne zatekajo k uporabi davčnih oaz, zlorabam osebnih stečajev in nimajo težav pojasniti izvora svojega premoženja tako kot velike ribe. Tako je pogosto upravičen občutek, da sistem lovi predvsem male ribe, medtem ko se velike zlahka izognejo sprejetim pravilom, če jih pa že zajamejo, pa in ali tako strgajo 'davčne mreže' in zaplavajo v davčne oaze ali pa se s pravočasnim prepisom premoženja na sorodnike izognejo plačilu svojih obveznosti,« pojasnjuje dr. Matej Lahovnik.

Nadzorovanje dela na črno

Delo in zaposlovanje na črno pri nas nadzorujejo različni organi, predvsem pa Finančna uprava Republike Slovenije (Furs), Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor in Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Elektronska prijavnica za prijavo kršitve je dostopna na spletni strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo.

Po podatkih Fursa se v letih 2014, 2015 in 2016 (od sprejetja novega zakona) povečuje število opravljenih nadzorov in število izrečenih glob. V letu 2014 je bilo tako 2.988 opravljenih nadzorov nad zaposlovanjem na črno, v letu 2015 jih je bilo opravljenih 7.233, v letu 2016 pa do 31. maja že kar 3.157. Če te številke pretvorimo v izrečene globe, je bil leta 2014 znesek izrečenih glob 175.663 EUR, v letu 2015 je bil ta znesek 1.971.720 EUR, letos do 31. maja pa 1.028.500 EUR.

Maja: »Plačala sem zaradi svojega hobija«

Maja je mlada mamica s tremi otroki, ki je bila ena izmed 'žrtev' novega Zakona o delu na črno. »Ker imam tri otroke in ustvarjalno žilico, včasih obleke zanje šivam sama. Vse stvari, ki jih zašijem, objavim na Facebooku, ker sem nanje ponosna, vendar jih ne prodajam. So za mojo lastno uporabo. Morda sem podarila dve ali tri oblekice prijateljicam, druge so za moje tri otroke. Potem pa mi je prijateljica pod sliko postavila vprašanje, koliko bi stala taka oblekica. Seveda nisem razmišljala o prodaji, samo izračunala sem, koliko stane material, in ji napisala. Kmalu sem dobila pošto s Fursa. V njej je pisalo, da oglašujem in ponujam v prodajo doma izdelana otroška oblačila, in zraven je bila povezava do objave na Facebooku. Napisali so mi, da lahko napišem izjavo, zato sem stvar razložila. Poslala sem izjavo, kjer sem napisala, da šivam za svoje otroke, in ker sem ponosna nase, te stvari objavim, da se z njimi malo pohvalim, in da nikoli niso bile objavljene z namenom prodaje. Razložila sem, da sem sicer prijateljici povedala, koliko bi stal material, ne pa izdelava; in hkrati te oblekice sploh nisem naredila. Napisala sem, da je šivanje moja sprostitev, in ne služba. Odgovor je bil hiter in kratek. Plačati sem morala 500 evrov kazni, moje izjave pa niso upoštevali. Zapisali so, da moji izjavi ne bodo sledili, ker je iz oglasov razvidno, da sem v prodajo ponujala izdelke s predpisano ceno. Nikoli stvari nisem ponujala v prodajo, tudi nikjer ne piše, da je recimo nekaj v zalogi. Kazen sem plačala, ker vem, da Furs nima posluha za pritožbe in bi verjetno morala plačati še več, če bi se pritožila. Plačala sem 500 evrov, ker sem mamica, ki si vzame čas in šiva za svoje tri otroke, saj je to zame sprostitev in hkrati prihranim nekaj denarja, kar pa pri treh otrocih takoj šteje.«

Matej Lahovnik opozarja na take primere, in sicer: »Seveda ne smemo zanemariti, da se je država preganjanja sive ekonomije lotila najprej in najbolj odločno pri malih ljudeh. Kakor da bi bilo priložnostno malo delo največja težava v tej državi. Ne smemo tudi pozabiti, da sta bila v času velike brezposelnosti siva ekonomija in medsosedska pomoč pomembna blažilca socialne stiske številnih ljudi, ki se iz dneva v dan težko prebijajo s svojimi dohodki.«

Ali se je torej od uvedbe zakona kaj spremenilo?

»Zavest ljudi o negativnih plateh dela na črno in o problematiki sive ekonomije se je v zadnjem desetletju spremenila. Vprašanje 'z računom ali brez', ko gre za dela različnih obrtniških mojstrov, ni več samoumevno, prav tako se veliko več ljudem, kot včasih, zdi samoumevno, da vedno tudi prejmejo račun, kadar se od njih zahteva plačilo. Načelo 'ni plačila brez računa' postopoma prodira v zavest ljudi. Zato bi bilo krivično, če bi trdili, da na tem področju ni bilo premika,« odgovarja dr. Matej Lahovnik.

Odgovor na to, pravi, kako omejiti delo na črno, leži drugje: »Treba je več narediti za učinkovitost pravosodja, da bodo ljudje imeli občutek, da za vse veljajo enaka pravila, ker to pomeni, da bodo tudi lažje plačevali dajatve. Narobe je, ker država razmišlja samo o tem, kje in kako še pobrati dajatve, premalo pa o tem, kako povečati učinkovitost javne porabe. Nenehno višanje različnih dajatev oziroma zategovanje davčnega primeža pa ljudi potiska v območje sive ekonomije.

Besedilo: Petra Znoj // Fotografija: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri