Zakaj je gibanje pri otrocih tako pomembno?

17. 4. 2019 | Vir: Jana
Deli
Zakaj je gibanje pri otrocih tako pomembno? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Marca sem se v Portorožu udeležila mednarodne znanstvene konference Fit učenje za fit otroke, kjer so bili predstavljeni novi, sodobni načini učenja, hkrati pa številne strategije za bolj zdrav razvoj naših otrok.

Med številnimi domačimi in mednarodnimi strokovnjaki sem se odločila za pogovor z Barbaro Konda, univ. dipl. fiziologinjo in direktorico Forme 3D ter avtorico ideje Fit pedagogike, ki jo je skupaj z izbranimi slovenskimi šolami in vrtci razvijala več kot dvajset let, ter dr. Jamesom Levinom, ki je profesor na Kliniki Mayo v Scottsdalu v Arizoni, kjer poučuje fiziologijo in bioinženirstvo. Je mednarodni strokovnjak s področja debelosti in objavlja v najuglednejših znanstvenih revijah, kot so Science, Nature, New England Journal of Medicine in Lancet.

Je tudi svetovalec s področja znanosti ameriški vladi, Združenim narodom, Kitajski, Jamajki in nekaterim afriškim državam ter avtor dveh knjižnih uspešnic. Z obema sem se pogovarjala o otrocih in gibanju. Ker je dr. Levine strokovnjak za debelost, tudi pri otrocih, sva se prav tako dotaknila te teme. Čeprav sta si bila pogovora na prvi pogled zelo različna, imata skupno rdečo nit – kako povečati količino gibanja pri otrocih, s tem pa jih narediti tudi uspešnejše v šoli in drugje, bolj motivirane in srečnejše. Vse to namreč hodi z roko v roki.

Kaj je bistvo Fit pedagogike

Fit pedagogika je sodobna učna strategija, preprosto povedano učenje v gibanju, pri katerem gre, kot pravi Barbara Konda, z biološkega vidika za kakršnokoli krčenje mišic, ki se zgodi nad stopnjo bazalnega metabolizma; lahko gre za hojo, govorjenje, premikanje telesa in drugo. Torej ne gre za vadbo v klasičnem pomenu besede. Kakršnokoli gibanje otroku zagotavlja visoko stopnjo koncentracije, osredotočenosti in motivacije za učenje.

Z naprezanjem telesa se zvišuje raven hormona dopamina v telesu, s tem pa se zvišuje tudi otrokova notranja motivacija, ki je dolgotrajnejša od zunanje motivacije. Barbara Konda je pred 20 leti začela razvoj programov za spodbujanje telesne dejavnosti pri otrocih in mladostnikih ter vsebin za učenje skozi gibanje in gibanje skozi igro, t.i. Fit didaktičnih gibalnih iger.

»Učenje po metodi Fit pedagogike poteka tako, da učitelj ne sprašuje klasično (zastavi vprašanje, učenec dvigne roko ali pa ga učitelj izzove in nato odgovori),« razloži Barbara Konda. Bistvo Fit pedagogike je, da učenci sami poiščejo vire in ne čakajo, da jim učitelj pove. Barbara Konda opisuje na primer Fit aktivno metodo 'Obraz k obrazu'. Učitelj zastavi vprašanje in da navodilo: »Poišči najbližjega sošolca in mu odgovori na vprašanje.« To pomeni, da vsi učenci hkrati interaktivno odgovarjajo na vprašanja drug drugemu, šele nato sledi preverjanje, ki poteka tako, da učitelj pri enem izmed učencev preveri, ali so odgovori, ki so si jih učenci govorili med seboj, dejansko pravilni.

»Če želim še več aktivnosti, bom pri vsakem naslednjem vprašanju dala navodilo: 'Poišči si par glede na barvo oči'. Ali 'Poišči si par glede na višino'. Ali 'Poišči si par glede na velikost dlani'. Torej, bolj ko so zahtevna navodila za razvrščanje, večja je percepcija, večja je osredotočenost, večja je koncentracija. In seveda posledično motivacija. To pomeni, bolj ko je učenec prisiljen uporabljati svoja čutila, več boste imeli od njega. Več si bo zapomnil, in to ne velja le za otroke, ampak tudi za odrasle,« pojasnjuje Barbara Konda. Bistvo Fit aktivne metode 'Obraz k obrazu' je pravzaprav komunikacija in iskanje.

Pri metodi Fit pedagogike je zelo pomembno kritično učenje, saj spodbuja kritično mišljenje. Od otroka zahteva, da zagovarja svoje mnenje. »S tem tudi osebnostno raste,« pravi Barbara Konda in razloži: »To pomeni, da pedagog nenehno zastavlja vprašanja, ne da bi učencem podajal usmerjene odgovore. Vpraša jih denimo: 'Kaj mislite, je to prav?' ali 'Kje bi našli dogovor na to vprašanje?'. S tem jih spodbuja, da začnejo uporabljati svoje vire.«

Ugotovili so, da se tako otrok nauči izražati svoje mišljenje in postane kritičen do svojih odgovorov, kar pomeni, pravi Barbara Konda, da dejansko postane glavni igralec učnega procesa, učitelj pa moderator oziroma režiser. Rezultat takšnega učnega procesa je funkcionalna raven znanja.

Pri Fit pedagogiki razvijajo tudi sodelovalno mišljenje, saj morajo tisti učenci, ki več znajo, svoje znanje deliti s tisti, ki znajo manj, oziroma morajo učenci, ki imajo nižje učne sposobnosti znati poiskati pomoč.

»S tem preprečimo, da bi se tisti, ki imajo slabše učne sposobnosti, kar vdali, kar je pogosta težava,« opozarja na perečo težavo Barbara Konda, ki je velika zagovornica enakih možnosti za vse otroke, tudi iz družin, v katerih imajo iz različnih razlogov otroci manjše možnosti za učinkovit psihosocialni razvoj, a bi lahko manko nadomestili s pomočjo ustreznega učnega programa v šoli.

Pri metodi Fit pedagogike se učijo tudi učitelji. Recimo tudi o tem, na kar opozarja Barbara Konda, da gibanje vpliva na vseh šest področij razvoja – osebnostni, kognitivni (spoznavni), motorični, telesni, socialni, osebnostni in čustveni razvoj. Kar pomeni, da se otrok tudi čustveno stabilizira.

»Tudi učitelj ne more biti učinkovit, če vsak dan na isti način tvori učni proces. Ne more biti učinkovit zato, ker se izpoje, ker ni več te dinamike, ker možgani potrebujejo nenehno stimulacijo,« opozarja Barbara Konda.

Vse to je znanstveno potrjeno, toda če želimo, da bi se naši otroci v šoli učinkoviteje učili ter si več zapomnili, je potrebno zavedanje in znanje začeti uporabljati. Žal večina slovenskih otrok še vedno nima dostopa do Fit pedagogike, čeprav je precej razširjena.

Fit pedagogiko trenutno uporablja 36 osnovnih šol in vrtcev v Sloveniji. »Nekatere so intenzivnejše, nekatere so manj intenzivne. Nekje delajo hitreje, bolj sistemsko, drugje počasneje, ker se pač odločajo za drugo strategijo. Ampak povsod so vidne spremembe,« opaža Barbara Konda.

Žal opažajo tudi, da se je v zadnjem času pri otrocih pojavila nova težava – zaradi problematike digitalizacije se namreč zmanjšujejo dojemljivost, zavedanje okolja in sebe. »Hkrati zelo hitro odpovejo, rekoč 'ne morem, ne znam'. Večja težava kot vedenjsko problematični so t. i. pridni otroci, ki imajo lahko na primer odlično ocene iz slovenščine, a iz njega vlečeš vprašanja. Funkcionalna raven znanja, komunikacija, kako uporabljati jezik, pa je pri njih nižja,« opozarja Barbara Konda.

Metoda, pravi, se lahko uporablja tudi doma, otrok lahko, recimo, na glas prebere snov, potem pa jo razloži omari, luči in (ugasnjeni) televiziji, saj si bo lažje zapomnil, kaj je razlagal kateremu predmetu. Tudi zato konferenca ni bila namenjena samo pedagogom, čeprav se je je udeležilo izredno veliko predstavnikov tega poklica.

Dr. James Levine – kako aktivirati otroke

Dr. Levine že 30 let dela na področju preprečevanja debelosti pri otrocih. Pri tem ugotavlja, da otroci in odrasli s prekomerno telesno težo po navadi dlje časa presedijo kot vitki. Zato lahko debelost preprečimo tako, da manj sedimo in se več gibljemo: od ene ure in pol do dve uri dnevno.

»Za to ne potrebujejo telesne vadbe in jim sploh ni treba iti v telovadnico. Pomembno je, da moramo najti način, kako razgibati otroke, ki imajo težave s telesno težo, ker bodo tako bolj zdravi in bolj mentalno agilni,« meni dr. Levine in doda: »V bistvu pa je popolnoma vseeno, ali je otrok pretežak ali ne. Če otrok predolgo sedi, mu to škoduje. Če razbijemo čas sedenja in pripravimo otroke do tega, da se bodo več gibali, se bodo bolje učili. In to velja za otroke vseh starosti, od otrok v vrtcu do 18-letnikov.« Toda težava z epidemijo otroške debelosti nikakor ni preprosta. Če bi bila težava samo v tem, da otrok preveč je in je premalo aktiven, bi bila lažje rešljiva.

»Starši, katerih otroci se borijo s prekomerno telesno težo, pogosto krivijo sebe, vendar to ni sprejemljivo in ni nikomur v pomoč. Seveda bi otroci v družini morali biti zdravi, morali bi jesti zdravo hrano in biti aktivni, ampak vzroki za debelost so veliko bolj zapleteni,« razlaga dr. Levine in hkrati opozarja, da geni, ki so sicer pomemben dejavnik, predstavljajo zgolj 10 do 15 odstotkov tveganja za debelost. Večina tveganja nima nobene zveze z geni. In to je očitno, pravi dr. Levine, kajti pred 200 leti debelosti praktično skoraj ni bilo na svetu, naši geni pa se niso spremenili.

Kaj so torej vzroki?

Dr. Levine posebej poudarja socialni vzrok težave. Podatki iz ZDA kažejo, da je več predebelih med revnimi ljudmi kot med bogatimi. Toda razlog ni v tem, da si revni ne morejo privoščiti kakovostne hrane. Prav tako imajo dostop do gibalnih površin – čeprav je vadba v telovadnicah in fitnesih draga, je hoja po parku brezplačna in otroci imajo telovadbo v šoli. Podatki kažejo na to, da so ljudje, ki živijo v revščini, pod hudim stresom. Na primer – ko otroci živijo v revščini, so tako oni kot tudi njihovi starši nenehno zaskrbljeni glede oblek, hrane in denarja. In številni verjamejo, da je ta skrb povezana z visoko ravnijo kortizola v možganih, ki povzroči, da ljudje več jedo. Torej so pomembni tudi socialni faktorji, kako je zgrajena naša družba, morda so celo najpomembnejši od vseh faktorjev.

Drug, po mnenju dr. Levina dokaj slabo raziskan razlog, je prevelika količina stresa v otrokovem življenju, ki je povezana bodisi s šolo ali s slabimi odnosi med starši. »Iz svojega zornega kota, povezanega s problematiko čezmerne prehranjenosti, vam lahko povem tri stvari,« pravi dr. Levine in pojasnjuje: »Pod zelo hudim stresom se nekateri otroci odzovejo tako, da več jedo, saj jim hrana daje uteho. Tako možgani proizvajajo več kortizola, ta je povezan s škodljivim kopičenjem maščobe v telesu, zlasti na področju trebuha. Previsoka raven kortizola pa je povezana tudi s povečanim apetitom in tako se znajdejo v začaranem krogu – več stresa, več hrane, hitrejše pridobivanje telesne teže, stres zaradi debelosti.«

Opozarja pa, da so v vseh primerih, ki so jih obravnavali, otroku, ki je bil pod stresom, lahko pomagali tako, da so mu omogočili več gibanja, saj je telesna dejavnost eno izmed najboljših sredstev za preprečevanje nastanka depresij, kar so pokazale številne raziskave.

In spet smo pri vprašanju aktivacije družine in družbe, kajti brez zgleda bomo težko dosegli, da se bo otrok več gibal, čeprav dr. Levine razlaga, da so raziskave (sodeloval je pri različnih programih aktivacije na delovnem mestu v različnih podjetjih, od proizvodnje do npr. zavarovalništva, pa tudi pri programih aktivacije otrok med učenjem in med odmori) pokazale, da so otroci in odrasli, ki so bolj aktivni na delovnem mestu ali v šoli, aktivnejši tudi doma. Tu sta zelo pomembna pogovor in zgled.

»Če hočemo otroka spodbuditi, da bo bolj aktiven, se mora v prvi vrsti pri tem zabavati,« pravi in pove, da so številne raziskave pokazale, da če je nekaj pretežko, preveč boleče in preprosto grozno, otroci tega enostavno ne bodo počeli. »Poleg tega želimo, da se otroci naučijo, da je gibanje ena najbolj vznemirljivih stvari za njihovo telo in duha.«

Zelo pomembno je, da otroke v šoli spodbujajo, da so aktivni. Toda aktivni morajo biti tudi doma. »Seveda imajo otroci, ko pridejo domov iz šole, včasih domače naloge, toda vseeno si moramo vzeti čas za to, da je otrok prav vsak večer aktiven. In ta aktivnost mora biti nekaj pozitivnega,« meni dr. Levine in ponuja vrsto rešitev, recimo sprehod s starši ali starimi starši, igro s sorojenci ali plavanje v bazenu, sprehod ob obali, poslušanje glasbe in ples …

Prav tako meni, da moramo izkoristiti za gibanje tudi vikende z dejavnostmi, ki so lahko prav tako vznemirljive kot sedeče dejavnosti, kakršna je obisk kina. »Nekaterim otrokom je na primer všeč umetnost in jih lahko peljemo na obisk galerije. Nihče se ob tem ne bo prepotil, nihče ne bo potreboval posebne opreme, a bomo poživili tako možgane kot tudi telesa otrok,« priporoča dr. Levine, ki je tudi oče dveh hčera, in pojasnjuje: »Gre za to, da je treba doumeti, da je gibanje tako pomembno, da ga moramo jemati kot vznemirljivo in pozitivno dejavnost.«

Posebej opozarja, da moramo otroke učiti, da bodo aktivni vse življenje – in seveda, če sovražijo igranje nogometa, tega v prihodnosti nikoli ne bodo počeli. Pripoveduje, da je delal v šolah, kjer so imeli sobna kolesa v učilnicah, kjer so otroci brali domače branje. Šel je celo v šolo, kjer so otroci hodili v nakupovalni center in se potikali naokoli, ker to pač radi počnejo. Spet drugje so hodili na skupinske sprehode in se lovili po naravi. Na Švedskem je obiskal šole, kjer so se otroci učili v naravi – učenje je dobesedno potekalo v gozdovih, in ne v učilnicah.

Kot je potrdila mednarodna znanstvena konferenca Fit učenje za Fit otroke z vsemi tujimi strokovnjaki tudi v slovenskih šolah in vrtcih ravno s projektom Fit International in Fit Pedagogiko pri otrocih in mladostnikih razvijamo vedenje aktivnega življenjskega sloga, jim omogočamo in jih učimo, kako se učiti v gibanju, kako spremljati in zagotavljati lastno koncentracijo, osredotočenost in motivacijo za učenje ter kako prepoznati in zagotavljati lasten napredek. Res pa je, da po drugi strani otroci v prenekaterih slovenskih šolah še vedno ne smejo tekati po hodnikih, večino časa presedijo tiho v klopeh, pa tudi starši jih pogosto opozarjajo, naj se gibljejo bolj počasi.

Tudi če ne moremo vplivati na to, kaj počnemo v šoli ali v službi, lahko marsikaj spremenimo doma. Lahko imamo bolj aktivno družino, ki bo hkrati produktivnejša in uspešnejša. Lahko postanemo bolj srečni in tudi bolj dojemljivi. Ali kot pravi dr. Levine: »Srečne, uspešnejše družine posledično lahko pomenijo tudi srečnejšo, bolj produktivno družbo.« 

Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: Shutterstock, Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju