Splošno razširjeno mnenje je, da so živahni, dobrohotni ljudje bolj sočutni od drugih, saj se na splošno zdijo bolj željni vzpostavljanja odnosov in povezovanja.
In če bi vprašali po značaju veselo osebo o njegovi empatični spretnosti, bi vam bržkone odgovorila, da dobro bere ljudi in prepoznava njihova čustva. Tako predvidevanje je povsem utemeljeno, toda ali je tudi resnično? Z nedavno študijo so skušali raziskovalci najti odgovor in presenetljivo odkrili, da dobra volja in nasmejan obraz ne zadoščata, da bi ljudi izločila za bolj sočutne, včasih pa je živahen značaj celo ovira.
Raziskovalna skupina je zbrala 121 prostovoljcev in ocenila njihovo raven »pozitivnega učinka te lastnosti«, in sicer kako srečni se počutijo v vsakdanjem življenju. Nato so jih prosili, naj jim zaupajo, kako uspešno sočustvujejo z drugimi. Po pričakovanju so tisti, ki so v povprečju dobre volje, potrdili, da so zmožni močne empatije.
V nadaljevanju so udeležencem raziskave pokazali videoposnetke, na katerih so posamezni ljudje opisovali dogodke iz svojega življenja (nekaj negativnih, nekaj pozitivnih) in jih prosili, naj ocenijo stopnjo negativnega ali pozitivnega čustva pripovedovalcev. Ocene so podajali za vsakim posnetkom posebej, tako da so se lahko resnično poglobili v čustva posameznika na posnetku.
Čeprav so udeleženci bolj živahne narave mislili, da bodo pri tej nalogi bolje opravili od drugih, rezultati niso potrdili njihove vere. Pri splošnem zaznavanju čustev govorca na posnetku niso bili nič boljši, pri zaznavanju negativnih čustev pa so bili celo slabši. Edino področje, na katerem so prekašali manj dobrovoljne udeležence raziskave, je bilo zaznavanje občutno pozitivnih čustvenih premikov. Povedano drugače, bolje so prepoznali čustva, podobna njihovim. Dobrohotni ljudje so torej naglušni pri negativnih čustvih in bolj prilagojeni pozitivnim.
Avtorici raziskave Hillary Devlin in June Gruber sta v zvezi z izsledki raziskave odgovorili na nekaj vprašanj.
Bi lahko na podlagi študije sklepali, da pozitivni ljudje precenjujejo pozitivne signale in zmanjšujejo negativne? In če, kaj bi lahko povzročilo to pristranskost?
June Gruber: Srečnejši ljudje, torej tisti, ki doživljajo bolj intenzivne pozitivne občutke, imajo očitno bolj izpopolnjen čustveni radar za pozitivna čustvena doživetja drugih in jih pri opazovanju hitro zaznajo. Čustveni radar se zdi edinstveno prilagojen pozitivnim stanjem in manj naravnan na spremembe negativnih čustev.
Hillary Devlin: Ugotovili smo, da so bili srečnejši prostovoljci bolj dojemljivi, ko so se usmerili v pozitivna čustva drugih srečnih posameznikov. Menimo, da to lahko delno razložimo s predhodnim delom na tem področju. Ko človek izkusi pozitivno čustvo, mu to omogoča lažji dostop do pozitivnih informacij in sposobnost, da jih lažje poveže s spominom na lepe trenutke. Srečnejšim posameznikom to pomaga, da prepoznajo in razumejo pozitivna čustva drugih srečnih ljudi, vendar pa to lahko hkrati zmoti njihovo sposobnost, da bi natančno zaznali čustva osebe v stiski.
Bi lahko po rezultatih študije sklepali, da je empatija v očeh opazovalca pogojena z lastnim čustvenim stanjem?
June Gruber: To je odvisno od tega, kolikšna je naša »srčna« sposobnost, da sočustvujemo z drugimi. Na naš odziv v veliki meri vpliva čustveno počutje, še zlasti pozitivno.
Hillary Devlin: Menimo, da je to pomemben prispevek te študije. Srečnejši posamezniki so bili prepričani, da so bolj sočutni tako do veselih kot od žalostnih ljudi. Po opravljeni nalogi pa se je izkazalo, da nimajo prav, v resnici so slabše zaznali stisko.
Kaj nam je na splošno povedala vaša študija?
Hillary Devlin: Naše delo nakazuje, da lastno mnenje o tem, kako empatični smo, ne odraža vedno resničnih sposobnosti. Po izsledkih te študije se zdi, da je pozitivno počutje (torej, kako srečni smo) pomemben dejavnik, ki lahko privede do presenetljivega razhajanja med prepričanjem in resničnimi sposobnostmi.
June Gruber: Zdi se, da obstaja prepad med tem, kako pozitivni občutki vplivajo na naše prepričanje in sposobnost, oziroma med subjektivnimi zaznavami in objektivno uspešnostjo pri prepoznavanju čustev drugih ljudi.
Študija je bila objavljena v spletni reviji PloS.ONE.
Vir: Forbes
