Vrtičkanje: Ko vrtnarijo mestne srajce!

Mestni vrtovi so stalni spremljevalci sodobnih mest.

V miniaturni obliki se razraščajo po balkonih in okenskih policah. Pojavljajo se na robovih mest, dokler tam ne zraste nov nakupovalni center. Delo na zemlji, opazovanje rastlin v njihovem razvoju, zadovoljstvo ob pobiranju plodov je zapisano globoko v naš DNK.

Stik z zemljo človeka pomirja, nega rastlin, ki s plodovi bogato poplačajo skrb, daje zadovoljstvo. Vrtiček, zelena oaza, je kraj sproščanja in miru, kjer lahko izklopiš vsakodnevne skrbi in vsakovrstne socialne stike. No, ja, zlasti to zna biti kar izziv, če je vrtiček del urbanih skupnostnih vrtov.

Zelena oaza druženja

Pravzaprav že sam njihov naziv pove, da tu mir in tišina nista samoumevna. Urbani vrtovi so del mest, kjer je koncentracija ljudi velika. Če pa so vrtovi še skupnostni, je treba vse ideje, želje in potrebe posameznikov vgnesti v principe delovanja, ki veljajo za celotno skupnost skupnostnega vrta.

Skupnostni urbani vrtovi v Mariboru so edina infrastrukturna in celostna ureditev, ki je ostala po zaključku mariborske Evropske prestolnice kulture 2012. Takrat so v okviru programa Urbane brazde vzpostavili prvi tovrstni vrt v Sloveniji, ki je zrasel ob gosto naseljenem blokovskem naselju Borova vas in se razprostira po zemljišču, ki obsega dober hektar površine. Ideja urbanih vrtov v Mariboru ni nova. Prve tovrstne pobude so bile zaznane in na občini tudi potrjene že v osemdesetih letih.

»Ko smo za EPK pripravljali predlog za skupnostni urbani vrt v Mariboru, smo se veliko zgledovali po podobnih vrtovih v Angliji, Nemčiji in Avstriji,« razlaga Simona Trčak Zdolšek, predsednica društva Urbani eko vrt, ki danes upravlja mariborske skupnostne vrtove. »Zanimalo nas je vse, od urejanja prostora do tega, kako naj bi skupnost živela. Treba je poudariti, da so skupnostni vrtovi odprti prostori za vse meščane. Čeprav je vrt ograjen, to ne sme biti ovira glede na druge javne površine. Zato je bilo treba razmisliti o vsebinah, ki naj bi zapolnile ta prostor, o predavanjih, srečanjih, družabnih večerih, dnevih odprtih vrat za šole, vrtce, meščane.«

Zanimanje za najem skupnostnih urbanih vrtov je bil izjemno veliko v trenutku, ko so idejo predstavili javnosti. Vrtove so zelo hitro oddali in v nekem obdobju so imeli na čakalnem seznamu vpisanih nekaj sto kandidatov. »Vrt v Borovi vasi je še vedno zelo priljubljen, napolnimo ga lahko v trenutku,« razlaga Simona Trčak Zdolšek. »Trenutno je na čakalnem seznamu okoli 20 oseb, čakalna doba je eno do dve leti. Pogodbe namreč sklepamo za leto dni, saj se včasih izkaže, da se nekateri vržejo v vrtnarjenje z zelo idealističnimi predstavami, pa jim potem zmanjkuje časa in tudi volje za tovrstno udejstvovanje. Poleg tega se najemnikom lahko spremenijo življenjske okoliščine, zaradi česar postane vrt breme. V takšnih primerih se kratkoročne pogodbe pač lažje prekinejo. Poleg tega se izognemo lastniškemu odnosu do vrta, saj je navezanost na zemljo zlasti med starejšimi še vedno zelo močna.«

V nasprotju s prvotnimi pričakovanji beležijo precej veliko fluktuacijo najemnikov: »Na leto vrtovi izgubijo 10 do 15 najemnikov, najpogosteje zaradi bolezni, selitve, nove zaposlitve. Pogoste so tudi odpovedi po prvem letu, saj si novi najemniki želijo vrt predvsem zaradi sprostitve, miru, tišine, samooskrba je pogosto na drugem mestu. Vendar pa je prav druženje ena od značilnosti tovrstnih urbanih vrtov. V Borovi vasi imamo trenutno 80 najemnikov, in ker morata po pogodbi za en vrt skrbeti dve osebi, lahko to v skrajnem primeru pomeni, da je na vrtu kar 160 oseb! Seveda do tega praktično nikoli ne pride, lahko pa si predstavljate, da tudi trenutkov, ko na vrtu ni nikogar, v resnici ni. V Novi vasi imamo manjši vrt za 23 najemnikov in trenutno je to čisto ženski vrt, tam je veliko osamljenih in ovdovelih žensk, ki potrebujejo pogovor in delo, ki jih zamoti, da pozabijo na svojo osamljenost. Za oba vrtova velja, da se novinci vrtnarjenja naučijo v razmeroma kratkem času, veliko več časa pa potrebujejo za to, da usvojijo socialne veščine.«

Novi najemniki so zdaj predvsem mlajši, pa tisti, ki so po 50. letu izgubili zaposlitev. Skoraj praviloma so brez praktičnih izkušenj, imajo pa močno teoretično znanje in idealistično predstavo vrtnarjenja. Njih v praktično vrtnarjenje uvede Simona. »Vsakega seznanim s pravili, ki veljajo na vrtu, razložim zgodovino vrta, koliko najemnikov je že imel, po kakšnih načinih je bila na njem pridelana zelenjava. Razkažem jim skupnostne površine, seznanim s koordinatorjem lope, saj ima osem do deset vrtov skupno hiško z orodjem. Potem z novincem skupaj narediva individualni načrt, kaj želi na vrtu pridelati. Vrt je dovolj velik, da se pridela dovolj zelenjave za štiričlansko družino. Najemnike učimo, da so vrtovi lahko posajeni celo sezono, da so tudi pozimi na vrtu vrtnine, ki jih lahko vključimo v vsakodnevno prehrano. Novi najemniki, ki so brez agronomskega in vrtnarskega znanja, potrebujejo več vodenja skozi sezono, več izobraževanj, z njimi je več individualnega dela. Nekaterim se po prvem letu razbijejo vse idealistične iluzije, druge pa vrt povsem zasvoji.«

Po prvi petletki

Mariborski skupnostni vrt je bil prvi tovrstni vrt v Sloveniji. Po petih letih delovanja so se izkristalizirale vse njegove dobre in slabe plati. Ena večjih težav je velika infrastruktura: »Veliko objektov pomeni veliko stroškov. V Borovi vasi je na enem prostoru veliko ljudi. Stvari se uničujejo nenamensko, tako zaradi velike obrabe kot tudi zaradi vremenskih vplivov. Veliko vprašanje je vedno, koliko je posamezen uporabnik zavezan k vzdrževanju pripadajočih objektov, ki jih ne uporablja toliko kot kdo drug. Izkazalo se je, da je ta vrt zelo drag, da se moramo začeti ukvarjati z vsebinami, ki nam bodo prinesle dodaten finančni kapital, sicer ljudje ne bodo več zmogli stroškov enega leta.«

»Na začetku delovanja smo si začrtali, da bomo na vrtu razvili več programov za šole, vrtce, meščane, da bomo organizirali dneve odprtih vrat, sejem rastlin, da se bomo prijavljali na razpise in iz vseh teh naslovov črpali sredstva za vzdrževanje. Po petih letih delovanja lahko rečem, da je bil to eden najbolj idealističnih predlogov. Nobeden od teh programov ni nikoli res zaživel, saj najemniki v resnici za kaj takega niso dovolj povezani.«

Kljub temu si v društvu Urbani eko vrt želijo novih zemljišč, namenjenih skupnostnim vrtovom. Ob tem poudarjajo, da je bistveno, da so vrtovi namenjeni okoliškim prebivalcem, saj se za njih bolj zavzamejo kot tisti, ki prihajajo na vrt iz drugih mestnih četrti.

»V letih našega delovanja je k nam prišlo kar nekaj predstavnikov drugih občin, ki so si želeli ogledati naš model. Vsakemu smo priporočili, naj projekta ne kopira neposredno, naj se raje poglobi v specifiko svojega prostora, v potrebe in pričakovanja ljudi. Iz prostora je treba potegniti najboljše danosti, predvsem pa je pomembno, da se vse dela ob sodelovanju skupnosti,« pravi predsednica društva Urbani eko vrt.

Ozelenitev mest

Slovenska mesta sodijo med bolj zelena urbana okolja. Prestolnica se letos celo kiti z nazivom zelena prestolnica Evrope. V velikih evropskih mestih, vse pogosteje pa tudi pri nas, je mogoče zaznati trend zelenih streh, zelenih sten in podobnih zelenih pobud. Če ne gre drugače, si v cvetlične lončke zasadimo dišavnice, v balkonska korita jagode, pod strop balkona napeljemo vrvice, ki dajejo oporo fižolu. »Ljudje zelo radi vidimo napredek pri svojem delu in ta ni nikjer tako opazen kot ravno pri vrtnarjenju. Vzgoja rastlin zbuja v človeku neko globoko notranje zadovoljstvo, ki ga ne moremo doseči ob delu s papirji ali računalnikom,« razmišlja Simona Trčak Zdolšek. »Delo z zemljo je del nas, čeprav moramo praktično znanje obnoviti. Zanimivo je opazovati otroke, kako jih iskreno navdušuje vse, kar se dogaja na vrtu. Nisem še srečala majhnega otroka, ki ne bi točno vedel, kaj mora storiti s semenom. Brez kakršnekoli razlage ve, da mora seme dati v zemljo in ga zaliti. To je neko nagonsko znanje, ki ga otrok obvlada, dokler v roke ne dobi računalnika.«

 

Ivan upokojenec, je najemnik vrta že od samega začetka. Lep del dneva preživi med svojo zelenjavo. Na 100 kvadratnih metrih je pridela dovolj zase in za družini obeh sinov. »Eh, to ni velik vrt,« zamahne z roko. »Tudi če bi bil v službi, mi ne bi bil prevelik. V dveh, treh uricah imam vse narejeno. Moj vrt je lepo urejen, ne tako kot ta,« z roko zamahne proti zanemarjenemu kosu zemlje, ko me vodi med gredami. »Tukaj imam paradižnik, gre že proti koncu, tole je hren, pa rabarbara – ta se pobere, ko ima rdeče liste. Tam je nizki fižol, korenček, endivija ... tole je pa že posevka. Sem ljubitelj vrtnarjenja. Veliko mi pomeni, da sem na svežem zraku, pa to, da vem, kaj jem, da vem, da sem sam pridelal svojo zelenjavo. To je užitek. S sosedi na vrtu pa je isto kot s sosedi v bloku. Moraš se razumeti z njimi. Če se spreš, nisi nič naredil.«

Liljana je velika ljubiteljica malih pekočih čilijev in feferončkov. Z navdušenjem pokaže habanere – ti so za tiste, ki imajo radi 'hudo' (tj. pekoče), iz njih dela odlično pekočo specialiteto, ki pa ni za vsakega. »Včasih so iz habanera delali solzivec, in ko delaš z njim, si je treba natakniti rokavice in odpreti okna,« opozarja. Potem pokaže vijoličaste, pa drobne blede feferončke, dolge zelene čilije: »Ti niso hudi, so pa zelo aromatični. Ko se jih nabere dovolj, jih s semeni vred narežem na kolobarčke, posolim in pustim stati 24 ur. Potem jih obrišem s papirnato brisačko, naložim v kozarčke in prelijem s prekuhanim kisom. Po 24 urah jih precedim, spet posušim in nato prelijem z oljem. Tako vloženi ostanejo hrustljavi, kot da so sveži,« mimogrede navrže recept. »Včasih cvetovi kar odpadejo,« razlaga, ko pobira uvenele cvetove. »Čili sam poskrbi, koliko plodov bo zraslo, da bodo vsi zdravi. Narava je pametna.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Aleksander Leon Cvikl

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord