Katja Tratnik je nepogrešljivi del oddaje Dobro jutro na TV Slovenija, ki jo vodi in soustvarja že 13 let, sama oddaja pa letos praznuje 15. rojstni dan in si že zasluži ime legendarna. Katjin zaščitni znak je žareč nasmeh, s katerim vstane vsako jutro.
Najprej vas bom vprašala, ali ste sploh jutranji tip in kako ste se navadili na zgodnje vstajanje?
Brez dvoma sem jutranji tip, nikoli nisem bila zaspanka. Že v osnovni šoli sem med počitnicami komaj čakala na spodobno uro (da ne bo pomote, zame je spodobno ob osmih zjutraj, da sem lahko klicala prijateljice po telefonu ali zvonila na njihovih vratih). Največkrat sem dobila odgovor, da je z mano nekaj hudo narobe.
S čim vas je televizija že v mladih letih tako zasvojila, da ste vedeli, da brez nje oziroma dela na njej ne želite biti?
V bistvu me ni televizija kot taka zasvojila, ampak to, kar se v njej dogaja. Všeč mi je bila dinamika, raznolikost, adrenalin, nervoza, vse to, kar je televizija v celoti. Nikoli nisem razmišljala o neki prepoznavnosti, slavi in podobno. Je pa res, kar govorijo, da te to delo ali način življenja zasvoji.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od začetkov vodenja in soustvarjanja oddaje Dobro jutro?
Brez dvoma ta neizmerna želja, volja kolegov, da nam uspe. Mislim, da smo bili pripravljeni spati v službi, samo da bi bilo vse nared za oddajo. Včasih se res čudim vsemu, kar smo naredili, misije nemogoče smo spreminjali v mogoče. Je pa v prvi vrsti verjela v nas šefica Ljerka Bizilj, brez njene podpore in usmerjanja bi nam trda predla. Kljub temu da je bilo tudi težko, je bila pa to za nas daleč najboljša šola. Zdi se, da so vsi današnji izzivi zato lažji. Velik del tega občutka ali zagona nas spremlja še danes.
Oddaja je zdaj že legendarna. Kaj je ključno pri njenem ustvarjanju?
Veste, zelo veliko sodelavcev je vstopilo skozi naša vrata, a so kmalu številni tudi izstopili. Ostali smo tisti, ki nam prav nič ni težko, tisti, ki smo pripravljeni veliko delati, tuhtati, iskati rešitve, in tisti, ki zmoremo delati v timu. Pri ustvarjanju naših oddaj so to bistvene lastnosti, tu prav dosti prostora za egoizem ni. Resnično si pomagamo, če gre komu za nohte, vskočimo. Mislim, da so redki tako trdni in vzajemni kolektivi. Verjetno je vse to ključ do take priljubljenosti oddaje.
Kako se sami pripravljate na oddajo? Koliko je rutine in koliko je adrenalina?
Tako da sem zelo veliko na telefonu, prek e-pošte, s pomočjo kar nekaj prebranih člankov na teme, ki so v oddaji, in z veliko pomoči Tanje, Nadje, Ljubice, Špele in še koga. Vse teme in gosti so predebatirani na sestankih, rezultat pa je viden na zaslonu. Nekaj rutine po toliko letih je zagotovo, predvsem proces hitreje teče, a brez vsakokratnega vložka časa in energije vendarle ne gre. Pred začetkom oddaje je še vedno tudi nekaj adrenalina, tistega pozitivnega, ni pa strahu ali česa podobnega.
Čeprav je za TV Dnevnikom najbolj gledana oddaja na TV Slovenija, se vedno najdejo ljudje, ki ne najdejo dobre besede za vaše delo. Kako se vi spopadate s kritiko?
Če želiš to delo opravljati dolgo, moraš kar hitro predelati te stvari, sicer te pokopljejo. Lagala bi, če bi rekla, da se me kritika ne dotakne, sem jo pa sposobna danes zelo realno oceniti. Zanimivo je, da nam nihče ne očita truda, idej, zagnanosti, kar je po moje najpomembneje pri ustvarjanju oddaj. Povsem jasno mi je tudi, da enostavno ne moreš biti vsem všeč. Me pa zelo bolijo lažne govorice. To mi povzoči nekaj težkih dni.
Enkrat na teden ste v studiu in enkrat na teden na terenu. Kje bolj uživate?
Te dni, ko je zunaj zelo mrzlo in se na vso moč trudimo, da ne bi pokazali, da zmrzujemo, bi rekla, da v studiu (smeh). V bistvu pa mi je vse, kar naša oddaja je, neskončno všeč. Če bi mi rekli, da se moram odločiti za studio ali teren, bi imela velik problem. Na terenu delam z drugimi sodelavci kot v studiu, na poti se vedno kaj zabavnega zgodi, pot vedno planiramo tako, da je še čas za kavo. Ampak morda terensko delo vendarle daje večji občutek sproščenosti kot vodenje v studiu.
Kaj storite, ko vam pred kamero grozi, da vas bodo izdala čustva, pa naj gre za smeh ali za jok, kako se obvladate? Je tu pomembna kilometrina?
Morda se bo smešno slišalo, a jaz sem pred kamero točno taka kot potem v pisarni ali pa s prijatelji na kavi. To pomeni, da sem se pred kamero tudi smejala že do solz, pa tudi jokala, ker se me je tema dotaknila. V bistvu sem zelo čustvena, glas se mi trese že ob kakšnem bolj globokem tekstu. Saj si mislim, da to mogoče ni najboljše, ampak nisem neka super ženska, niti nočem igrati, taka pač sem. No, da ne bo kdo zdaj mislil, da se nonstop cmerim, to se je redko zgodilo, verjetno mi pa niti sto let kilometrine ne bi pomagalo.
Katera zgodba je v vseh teh letih na vas naredila največji vtis?
Joj, to je pa v bistvu tako težko vprašanje. Ogromno je spominov, a jih je večina povezanih s sodelavci. Spoštujem vse naše goste, brez njih in gledalcev ne bi bilo naše oddaje, a resnica je, da gosti pridejo in grejo, s sodelavci pa pletemo zgodbe, smo le veliko časa skupaj. In prav z njimi je povezanih veliko anekdot, saj je bilo tudi pri gostih vsega, od treme in blokade govora do nepretrganega govorjenja, ko sem se samo smejala, pa jokala sem z gostjo, ko se je spominjala dogodkov iz preteklosti, pa enkrat je en gost šel v mariborski studio namesto v ljubljanskega, pa smo pogovor opravili kar po telefonu, pa gostja je na recepcijo televizije prišla ob pol osmih zvečer namesto zjutraj ... Ja, pa v službo nisem mogla, ker mi je plug sneg narinil na ograjo dvorišča, skratka, kar pestro. (smeh)
Katja, se vedno tako radi smejete kot se zjutraj?
Ja. Ne vem, zakaj, tako je, taka sem. Takoj, ko odprem oči, sem sposobna hudih debat, pa pozitivec sem, se mi zdi. No, saj imam tudi svoje 'temne' ure, ko sem zelo rada sama, v tišini, a gredo hitro mimo. Nisem človek za samoto in žalost.
Besedilo: Katja Golob // Fotografiji: Žiga Culiberg
