Veterinarji brez meja: Pretresljive zgodbe potepuških psov in mačk

31. 3. 2017 | Vir: Jana
Deli
Veterinarji brez meja: Pretresljive zgodbe potepuških psov in mačk (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Ne le zdravniki, tudi veterinarji zagotavljajo mednarodno zdravstveno oskrbo živali na nekaterih območjih, kjer so kosmati in pernati bolniki še posebej ogroženi.

To je slovenska ekipa doktorjev, študentov in dijakov veterine, ki pod okriljem zavoda Skupina veterinarjev sterilizira potepuhe v tujini že peto leto zapored veterinarsko oskrbuje predvsem ulične živali.

Pisalo seje leto 2012, ko je vodji Šolske veterinarske ambulante Gimnazije in veterinarske šole BIC Ljubljana zazvonil telefon. Nušo Schumet, dr. vet. med., je poklical kosovski kolega in prosil, ali bi lahko slovenski veterinarji pomagali pri projektu sterilizacij in kastracij uličnih psov in mačk v mestu Skenderaj. Skupina veterinarskih zanesenjakov se je na prošnjo odzvala in za teden dni odpotovala na Kosovo.

Ta veterinarska odprava jih je močno zaznamovala, pripoveduje veterinarka Schumetova: »Pri nas teh prizorov nismo vajeni, populacija potepuških živali na Balkanu je izjemno velika in zaradi nenadzorovanega razmnoževanja še narašča. Šele na tem delovnem obisku smo se zavedali resničnega obsega problema. Poleg tega je v večini držav, kjer delamo odnos lokalnega prebivalstva do brezdomnih živali izjemno krut, pse neredko streljajo, zastrupljajo, veliko živali pogine v prometnih nesrečah. Precej pa je tudi mučenja in izživljanja. Občasno se zgodi, da lačno krdelo psov napade kakšnega človeka in takrat sovraštvo do potepuških živali še bolj naraste. Vse to nas seveda ni pustilo ravnodušnih, zato smo po vrnitvi domov ustanovili skupino TNR Team Slovenia in se vedno znova vračali na odprave sterilizacije in kastracije potepuških živali na Balkanu.«

Omejevanje populacije za boljše zdravje

Onemogočanje razmnoževanja potepuš­kih živali je pomembno predvsem zaradi varovanja njihovega zdravja in tudi zdravja ljudi, saj je obolevanje za zoonozami – boleznimi, ki se z živali prenašajo na človeka, v teh državah bistveno večje kot drugje.

Korist sterilizacije in kastracije za zdravje živali je povezana predvsem z manjšim tveganjem za razvoj malignih obolenj rodil: »Pri steriliziranih psicah ni možnosti, da bi se razvilo gnojno vnetje maternice, poleg tega se s sterilizacijami močno zmanjša možnost pojava raka na mlečnih žlezah. Pri samcih pa je manjša možnost za razvoj raka na prostati in modih. S temi posegi preprečujemo tudi obolevanje za spolno prenosljivimi boleznimi, predvsem pa zmanjšujemo agresivno vedenje živali, ki se pojavlja predvsem v paritvenem obdobju. Zato je omejevanje njihove populacije resnično pomembno!« Prostovoljne odprave slovenskih veterinarjev, ki so se lani organizacijsko preoblikovali v zavod SVSP – Skupina veterinarjev sterilizira potepuhe, so se s Kosova razširile še v Srbijo, Bosno, Španijo in na Ciper. V zadnjih dveh letih so tako opravili 1052 posegov, od tega 871 sterilizacij in kastracij ter 181 drugih nujnih veterinarskih posegov.

Pasja bolnica Franja

Tamkajšnji pogoji za delo še najbolj spominjajo na partizanske bolnišnice: »Naše delo je fizično in psihično izjemno naporno. Pogosto delamo brez tekoče vode, zmanjkuje nam elektrike, prostor si uredimo v zapuščenih stavbah, operirali smo tudi že v opuščenih KFOR-jevih kontejnerjih. Naučili smo se improvizirati, saj nemalokrat delamo do poznega večera in si pomagamo s čelnimi svetilkami, da sploh kaj vidimo ... Včasih pa nam lokalni veterinarji za delo odstopijo dobro opremljene ambulante,« razmere opisuje veterinarka Schumetova.

Študentka veterinarske fakultete Alja Tufegdžić, ki je sodelovala na odpravi SVSP na Kosovu, pa dodaja: »Pregovor: pričakuj najslabše, upaj na najboljše, me je pred odhodom delno pripravil na to, na kar smo dejansko naleteli. Pogoji so bili, milo rečeno, skromni. Ambulanta je spominjala na pasjo bolnico Franjo, brez tople vode, v zapuščeni baraki. Operacije so potekale kar na lesenih mizah, podloženih z opekami, pri skromni svetlobi, predoperacijska priprava pacientov, kot je sedacija, britje in čiščenje, pa na prostem, pred 'ambulanto'.« Prostovoljci SVSP svojega poslanstva ne bi mogli izvajati brez vsaj delne podpore lokalnih prostovoljcev. Ti jim zagotovijo prostor za delo, prenočišče in en topel obrok. Pred vsakim prihodom slovenske ekipe izobesijo letake, s katerimi lastnike živali pozovejo, naj svoje živali pripeljejo na poseg. Ekipa SVSP poleg potepuških in zavetiških živali namreč lahko oskrbi tudi lastniške. A to ni vedno enostavno ...

Mrvica

Ko lastniki obiščejo slovensko veterinarsko odpravo, si želijo pregleda in cepljenja, sterilizaciji oz. kastraciji pa niso naklonjeni. Tu nastopi morda najpomembnejša naloga SVSP, to je pogovor in izobraževanje. Las­tnikom predstavijo svoje zloženke, ki so jih prevedli tudi v angleški, srbski, bosanski in albanski jezik, in jim razložijo, zakaj je poseg za njihove živali koristen. O njihovih prizadevanjih je ob zadnjem obisku na Kosovu poročala tudi državna televizija. »Po naših izkušnjah največkrat ne vedo, zakaj bi bilo to za žival sploh dobro. Spomnim se simpatičnega dečka, ki je svojo psičko Mrvico pripeljal na pregled. Ko sem mu omenila, da jo lahko brezplačno steriliziramo, je bil odločno proti, saj je njegov oče prepričan, da je 'fajn', da ima Mrvica dvakrat na leto mladiče. Razložili smo mu prednosti posega za Mrvico in mu dali letak. Čez čas se je deček vrnil in Mrvico smo lahko sterilizirali. Tak­šni dogodki so pravo darilo za naš trud,« nam zaupa Schumetova.

Predvsem osebnostna izkušnja

Na odpravah sterilizacij in kastracij redno sodelujejo tudi dijaki Gimnazije in veterinarske šole BIC Ljubljana in študenti Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Brez njihove pomoči in podpore obeh izobraževalnih ustanov SVSP ne bi mogla opraviti takšnega obsega dela. Na veterinarske ekspedicije ekipa, v kateri je vedno tudi štiri do pet dijakov in študentov, potuje s kombijem, kadar potujejo z letalom, pa zaradi višjih stroškov le dva. Schumetova svoje sodelavce natančno izbere, saj jim sodelovanje s SVSP omogoča strokovno prakso in odlične reference za vstop na trg dela.

Doslej je v projektih SVSP sodelovalo že 42 dijakov, 8 študentov in 7 veterinarjev. Tudi dijakinja veterinarske šole Maruša Fon: »Delo s tamkajšnjimi živalmi mi daje občutek, da sem del nečesa večjega in da pomagam, da bi naredili lepši svet za nas in živali. Včasih pa ni lahko, v spomin se mi je vtisnil velik mešanec s šarplanincem na Kosovu, pri katerem sem med krajšanjem krempljev opazila, da mu na sprednjih tacah manjka več krempljev, na dveh prstih pa mu je kožo že predrla kost. Na žalost mu nismo mogli več pomagati.«

Čeprav na veterinarskih odpravah ni nobenega časa za turistične znamenitosti, je zanimanje dijakov in študentov veliko, a le najboljši se jih lahko udeležijo. Sodelovanje pri projektu se je dotaknilo tudi študentke Alje Tufegdžić: »Večina živali je res v slabem stanju. Glavni in edini obrok psov v zavetišču, ki smo jih oskrbeli, je po navadi le star kruh. Ko smo opazili, da so psi v zavetišču ob našem obisku brez pitne vode v kletkah, je bila edina voda, ki smo jim jo lahko ponudili, deževnica, polna črvov ... Potepuhi so morda nekoliko manj mršavi in shirani, vendar jih zato pestijo številne bolezni. Med njimi tudi take, ki jih v Sloveniji že leta ne srečujemo več. Dejansko sem najprej mislila, da bo ta izkušnja pomembna predvsem za mojo poklicno pot, a sem kmalu ugotovila, da je to bolj kot karierna naložba osebnostna izkušnja.«

Smrtonosna zima

Letošnji rekordno hladen januar je potepuškim živalim povzročil veliko gorja. Po nekaterih podatkih je huda zima na Balkanu terjala pogin na stotine psov. Podlegli so predvsem mladiči, bolni in ostareli psi. »Spodbudno je, da so psom pomagala številna društva in posamezniki, dovolili so jim celo vstop v trgovske centre, gostilne in domove, kjer so se lahko najedli in ogreli. Občina Stari grad v Beogradu je potepuškim psom pred občinsko stavbo postavila tudi pasje utice in v takšnih razmerah psi res potrebujejo pomoč ljudi. Po drugi strani pa smo iz Makedonije prejeli fotografijo zmrznjenih komaj nekdaj dni starih mladičkov, ki jih je brezvestnež v škatli za čevlje pustil zmrzniti pred smetnjaki,« razmere opisuje vodja Šolske veterinarske ambulante in SVSP Nuša Schumet.

Kaj pa slovenske živali?

Bo zelo verjetno pomislil kakšen bralec tega članka. Schumetova mu odgovarja: »Zavržene živali pri nas so problem, vendar drugačen kot v tujini. V primerjavi z Balkanom pri nas ni prostoživečih psov, je pa precej prostoživečih mačk. Večina psov, ki pristane v zavetiščih, je neoznačenih, čeprav nam zakon že od leta 2003 narekuje, da morajo biti psi označeni z mikročipom. Zadnja leta je precej manj posvojiteljev, predvsem za starejše in vedenjsko problematične pse, kar je med drugim tudi posledica vedno večjega števila posvojenih psov iz drugih držav, predvsem Balkana. Mačja problematika pri nas zajema prostoživeče mačke, ki se jih sicer zavetišča, društva in prostovoljci trudijo sterilizirati in kastrirati ter vrniti v okolje. Problem predstavljajo lastniške mačke, ki niso sterilizirane in kastrirane, njihovi mladiči pa pogosto pristanejo zavrženi v gozdu, grmovju ... Nemalokrat jih ljudje tudi pobijejo. Tudi pri nas je potrebnega še ogromno ozaveščanja glede odgovornega skrbništva živali, saj situacija ni rožnata, vsekakor pa je neprimerljivo boljša kot na Balkanu.« SVSP sicer deluje tudi z nekaterimi slovenskimi zavetišči in drugimi skupinami za pomoč živalim. Ko zberejo večjo količino hrane, odej in drugega materiala, ga po potrebi razporedijo po zavetiščih oz. društvih. Pogosto pa slovenski veterinarski zanesenjaki, o katerih se dober glas širi po Evropi, začasni dom zagotovijo tudi kakšni živali, ki potrebuje posebno nego.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju