Okoli prvega maja imamo vsi polna ušesa besede 'solidarnost'. O njej nam pridigajo politiki in sindikalisti, filozofi in tudi novinarji.
Praznik dela je pač krasna priložnost za obujanje mitov o zlatih časih, v katerih so bile medčloveške vezi pristne in trdne, družba pa mnogo bolj enotna kot danes. Resnica je, da smo kljub vsemu narekanju še zmeraj sočutni in solidarni – le na drugačen način.
Lahko bi ves dan jamral o tem, kako odtujeni smo drug od drugega. Lahko bi obujal spomine na otroštvo v bloku, ko so bili sosedje več kot le zlovoljne silhuete za kukali in ko so se ženske vsak dan obiskovale z zavojčki kave v rokah, moški pa so skupaj gledali nogomet.
Lahko bi tudi slikal idilične prizore preteklih praznovanj prvega maja, ko smo se zbrali pred blokom in smo se otroci igrali okoli kresa, starši pa jedli pecivo in se pomenkovali. Vendar ne bi bilo povsem pošteno.
Res je – ko je bilo treba, smo bili solidarni drug z drugim. Res pa je tudi, da smo si znali iti na živce in se zapletati v nepomembne spore, ko ni bilo treba – kar je bilo prevečkrat. V dobrih starih časih je bilo prav toliko komolčarjenja, potuhnjenosti in opravljanja kot danes.
In obratno – tudi danes je v skupnosti toliko solidarnosti kot nekoč. Četudi se sistem na vse kriplje trudi, da bi nas naščuval drugega proti drugemu. Ampak človeški duh ima neuničljivo potrebo po bližini in nezaustavljivo moč tkanja vezi.
Namesto tradicionalnih oblik druženja in združevanja smo dobili nove. Imamo prostore za vseživljenjsko učenje, kjer mladi učijo starejše novih tehnologij. Imamo platforme za deljenje prostorov in potrebščin in storitev, kot so prevozi. Imamo nova gibanja in nove oblike humanitarnosti. To je solidarnost, ki jo je treba slaviti. Solidarnost 2.0.
Vasja Jager, svobodni novinar
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
