Sodobna umetnost je polna pozerjev in bleferjev. Pod krinko 'postmodernega' se prevečkrat prodaja nabuhli kič brez globljega pomena.
Prazno intelektualiziranje izriva čustva in navdih, abstrakcije zakrivajo popolno pomanjkanje talenta. Zaprti kulturniški krogi ustvarjajo lastno, vzvišeno in nerazumljivo govorico, s katero se zapirajo pred kritiko srca in opravičujejo svoje mazaštvo. Čas je, da se na glas pove, da cesar ni le gol, temveč je njegovo telo povsem iznakaženo.
Eden tistih, ki to počnejo, je pesnik Boris A. Novak, ki je nedavno izdal zadnji del svoje epske trilogije Vrata nepovrata. Megalomansko delo, ki ga bo v resnici od začetka do konca prebral le malokateri izmed sodobnih bralcev, ki trpimo za kroničnim deficitom pozornosti – vključno z menoj. Pa vendar mi do zdaj prebrani stihi zadostujejo, da mi je jasno, da je Novak ne le spoznal veliko prevaro postmoderne umetnosti, temveč se je iskreno pokesal za svoje ambicije v njej in se z gnusom obrnil od pozerstva, ki preveva prevelik del naše kulture. Kar je temeljni pogoj za ustvarjanje resnične umetnosti – le skozi globoko ponižnega človeka, ki se zaveda, da je umetnost nekaj neskončno večjega od njega samega, lahko steče ustvarjalna sila. Umetniki, kot je Novak, ne pišejo, da bi ugajali, temveč pišejo, ker ustvarjajo. Četudi to, kar ustvarijo, morda v danem trenutku zgane le nekaj posebej občutljivih duš.
Pred časom sem imel srečo, da sem o teh rečeh govoril z velikanom slovenske poezije Cirilom Zlobcem. Na vprašanje, kako lahko zmedeni laik, ki ne razume puhlega slenga kulturniške elite, loči med egocentričnim škartom in pristno umetnostjo, mi je z nasmehom odgovoril: »S srcem.« In to je vsa umetnost. Vse drugo pa izhaja malo nižje, tam, kjer trtica izgubi dobro ime.
