Delal sem ves dan in računalniški zaslon mi je dodobra izsušil možgane. Prejšnji dnevi niso bili dosti boljši, samo tuhtanje in tipkanje. Pač eno tistih posebej hektičnih obdobij, ko je treba stisniti. Bil sem že pošteno utrujen in temu primerno zagrenjen; nisem se mogel znebiti grozne zavesti, da življenje drvi mimo, medtem ko se jaz ne smem ganiti od zaslona. Oči so me bolele in sklepe mi je razganjalo od napetosti. Šele proti večeru sem lahko ugasnil škatlo in šel iz stanovanja.
Nekaj časa sem postopal okoli reke in poskušal potegniti drobce razpršene zavesti nazaj v čute. Ni šlo. Bil sem zbit kot pes in počutil sem se, kot da je med mano in svetom gosta membrana, skozi katero zaznavam le bežno iskrenje. Brezciljno sem taval, dokler se nisem zavedel, da stopam po brvi, ki se je bočila nad svetlim vodovjem; pogledal sem proti zahodu in se znašel iz oči v oči z zahajajočim poletnim soncem.
Obstal sem in oklenil prste okoli ograje, da mi je kri udarila iz členkov. To sem iskal. Sklepni del najboljše predstave na planetu, umirjanje razbeljenega poletnega dneva. Nisem bil sam; okoli mene so se nabirali mimoidoči, pešci, kolesarji, sprehajalci psov in zaljubljeni pari. Vsi smo se ustavili tisti trenutek na tistem mestu, da bi brez besed zrli v sončni zahod nad reko in meni se je zdelo, da je vse skupaj še najbolj blizu neki vzvišeni neizrečeni molitvi, za katero ne potrebuješ ne cerkve in ne boga.
Zadnji žarki so izginili za obzorjem. Od hribov je šel piš svežega vetra, kot če bi ožgani poletni svet olajšano izdihnil. Reka se je nakodrala s srhom, nato je njena gladina zakrknila s kovinsko temo. Množica se je razšla, toda občutek je ostal. Občutek, da je vendarle vse v redu. Dokler lahko naša hrepenenja pomiri preprosta lepota sončnega zahoda, se ne moremo izgubiti.
