Ulilo se je kot za vesoljni potop. Golše zariplih oblakov so se razprle in med nebom in zemljo so se razpele debele niti sivkastih curkov. Dež je bičal kamenje in manično tolkel po okenskih šipah. Svet je prekrila svinčena koprena, pritisk je tiščal k tlom. Stal sem na terasi in gledal predse. Nikjer niti upanja na sončni žarek. Zgodilo se je tisto, kar si vsak dopustnik najmanj želi: vreme se je skisalo do konca.
Toda teh reči ne moreš načrtovati vnaprej. Pravzaprav velike večine reči ne moreš načrtovati vnaprej. Pa vendar se mi zdi, da dobršen del ljudi preveč časa počne prav to. V želji po obvladovanju vseh okoliščin in izogibanju neprijetnim presenečenjem, ob misli na katere nas prevzame tesnoba, se ubadamo z iskanjem varne poti do ugodja. Razmišljamo, tuhtamo, prepoznavamo znake, analiziramo možne razplete in – načrtujemo. Z glavo v prihodnosti, medtem ko sedanjost komajda še zaznavamo.
Zadeti z adrenalinom trepečemo pred neznanim, polni skrbi, načrtov in protinačrtov, z napetimi mišicami in begajočimi mislimi. In ne opazimo, da so nas naši načrti oropali prav tistega miru, do katerega bi nas morali pripeljati. Ne opazimo, da je mir zgolj v trenutku in da prav presenečenja, ki se jim želimo izogniti, v nas puščajo najmočnejše spomine.
Torej je na dopustu deževalo. Pa kaj. Resnični reveži so bili ljudje nekaj kilometrov proč, ki jim je zalilo celo mesto. Poleg tega sem vedel, da bo nevihta divjala, dokler pač bo. Kot vem, da za vsakimi oblaki čaka sonce, da posije in da se za obzorjem vedno rojevajo oblaki, ki ga lahko zakrijejo. Življenje se ne da načrtovati. Skozi priprte oči sem nekaj časa strmel v pepelnato morje in spoznal sem, da nisem videl dosti reči, ki bi bile bolj veličastne. Nato sem se spravil nazaj na toplo, h knjigi na postelji in čaju na omarici.
