Pred kratkim so na Rožniku podelili letošnjega kresnika, najbolj prestižno nagrado v literaturi. Odlična priložnost torej, da se človek vpraša, kakšen je sploh pomen branja in pisanja v naši družbi – ter kakšen bi moral biti. Ne nazadnje gre za dejavnost, ki je temelj civilizacije, na ravni posameznika pa eden od pogojev zdrave osebnosti.
Sodobni človek brez literature ne zmore prenesti preizkušenj svojega časa in sistema, v katerem živi. Prek leposlovja se namreč povezuje tako s svojim bistvom kot z bistvom sočloveka, kar ustvarja in krepi nevidne mikrovezi, ki nas držijo skupaj.
Te vezi so iskrene in do konca človeške in prek njih se lahko naša zgodba poveže z zgodbo Drugega. Najboljša literatura je namreč nosilec najglobljih čustev in ima moč, da celi rane, ki jih sicer ni moč doseči. Skozi tovrstno pisanje se je mogoče dodobra očistiti travm (ali pa vsaj veličastno propasti), skozi branje o usodah in izzivih drugih ljudi – četudi izmišljenih – pa lahko pomembno zmanjšamo lastno tesnobnost, kar vam bo potrdil že vsak srednješolec, ki je prebral na primer Salingerjevega Varuha v rži.
Zato se lahko le malokateri občutek primerja z mešanico zmagoslavja, otožnosti in moči, ki jo v bralcu za seboj pusti dobra knjiga. To je občutek zaključenega spoštljivega romanja iz svoje zgodbe v zgodbo, ki jo je napisal Drugi in ki je iz nas naredila boljšega človeka.
Zato pravijo, da je branje hrana za dušo. In zato je tako pomembno – za vse nas. Edini vir zla na svetu so namreč sestradane, osamljene, prestrašene duše, ki ne slišijo drugih zgodb. Literatura ni edini način, da jih nahranimo, je pa vsekakor bolj učinkovit od krvi in solz, ki jih sicer terjajo. Že če bi Donald Trump v šoli prebral Malega princa (ampak s srcem, kot je rekla Lisica), bi bil svet danes manj nor.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
