Ravno sem se vrnil s kopanja na Mariborskem otoku. Oči me pečejo, nos imam poln klora in lase še zmeraj mokre. Potrebujem ta občutek. Brez tega zame ni poletja, že od nekdaj. Že od časa, ko sem kot eden od podivjanih blokovskih dečkov preživljal te mesece v z vodo napolnjeni modri betonski luknji, imenovani šmarski bazen.
Ta se je odprl vsako leto ob koncu šole. Še preden so ga napolnili, pa je kopališki mojster ob pomoči manj rahločutnih kolegov opravil še eno nujno opravilo – potolkel uboge žabe, ki so se od pomladi zaredile v kanalih in režah za vodo. Kar ne pomeni, da nam tudi pozneje ni kdaj pa kdaj v vodi delala družbe kakšna rega. Čeprav je bademajster vsako jutro v bazen vlil toliko klora, da je čudo, da smo sploh obdržali kaj mesa na kosteh. Vendar se nismo pustili motiti.
Za naslednjih nekaj tednov je bilo umazano 20-metrsko korito naše največje veselje in vsako jutro sem komaj čakal, da pojem zajtrk, stlačim v torbo brisačo, kopalke in 500 tolarjev za karto in sladoled, nakar sem jo ucvrl tistih nekaj metrov, skočil čez potok in že sem bil na cilju. Kakor hitro smo se zbrali vsi, smo se pognali v vodo in do večera se več ni nehala peniti. Ure in ure smo se lovili, tekmovali v zadrževanju diha in plavanju pod vodo, delali salte, se metali na bombico, podajali žogo, ruvali, tunkali in škropili. Dokler se ni mati skozi okno zadrla, da je večerja na mizi. Dokler ni bilo avgusta konec.
Neki drugi čas. Sem in tja se mi še zgodi, da pridem na kopališče, razprostrem brisačo in se zalotim, da čakam. Na druge, še vedno. Potem se zdramim, si rečem 'bedak sentimentalni' in skočim v vodo. Odplavam svoje, zlezem iz bazena, preverim mobilnik in se z mokrimi lasmi in klorom v nosu poberem. Proti koncu avgusta.
