Opravičilo Borisa Kobala ob javnem razkritju, da je prepisal neko dramo, je pomemben precedens v slovenskem prostoru.
Če me spomin ne vara, je to namreč prvič, da je neka javna osebnost v Sloveniji priznala, da je storila nekaj narobe. Do zdaj so bili namreč vsi nevedni in nedolžni, zdrava pamet pa posiljena.
Kot novinar sem se dostikrat srečal z ljudmi, ki so brez sence dvoma kršili moralne in zakonske norme, ko pa smo jim stopili na prste, so se metali po tleh, tolkli po prsih in ihteli, kako niso krivi. Nikoli ne bom pozabil nekdanjega sekretarja, ki je svojim prijateljem prek prirejenih razpisov delil razvojni denar, ki bi sicer moral iti poštenim delovnim ljudem; ko sem ga odkrito vprašal, ali je to zares storil, me je pogledal v oči in prisegel na svojega komaj rojenega otroka, da res, res, ne. Res. Streslo me je po vsem telesu; kajti medtem ko je on prisegal, sem jaz z roko v torbi mimogrede tipal po dokumentih, ki so jasno dokazovali, da laže. Sicer bi mu gotovo verjel in bi me požrla slaba vest.
Takšnih kalibrov je pri nas še dosti. Linčali smo Kobala, nihče pa se ne obregne čez politike, ki so prepisovali govore in cele bukve, pa tudi predloge zmagoslavno najavljenih reform in strateške dokumente. Linčali smo Kobala, nismo pa terjali odgovornosti za bančno luknjo, za skorumpirane orožarske posle, za preplačani Teš in avtoceste. Za te reči nikoli ne bomo dočakali opravičila, kaj šele pravične kazni. Kajti ti gospodje so v primerjavi z žalostnim klovnom iz gledališča pač mojstri prelaganja krivde, ki se lahko vedno zanesejo na luknje v nedorečeni zakonodaji. In tako na koncu terjamo kri ostarelega depresivnega igralca, medtem ko nam javni prostor strupi cela vrsta kronično neizvirnih, iztrošenih in pokvarjenih kobalov - ki pa v nasprotju z originalom tega ne bodo nikoli priznali.
