Naša družba je končno našla krivca za težave, ki jo tarejo. Za vojne, uničeno okolje in Justina Bieberja, za osamljenost in tesnobo, ki jo čutimo. Odgovor kriči v nas s statusov na Facebooku, s platnic knjig in iz televizijskih oddaj: Kriv je ego!
Ego je Satan našega časa. Medtem ko so v srednjem veku verjeli, da je za vse zlo zaslužen vrag, ki je spridil ljudi, se danes iste lastnosti pripisuje imaginarnemu, z metodami empirične znanosti nedokazanemu in nedokazljivemu konstruktu, imenovanemu ego.
In kot so včasih grešnike spravljali na prava pota z izganjanjem hudiča, tako novodobni eksorcisti pobožno obračajo oči k nebu in žebrajo mantre, s katerimi naj bi nas otresli Sovraga. Toda kot pri srednjeveškem eksorcizmu ima tudi izganjanje ega katastrofalne posledice za tistega, ki se prepusti šušmarjenju. Na drugi strani pa blagodejno vpliva na dobrobit tistih, ki ga izvajajo – oziroma na debelino njihovih denarnic in na že tako neprebavljive razsežnosti mesijanskih kompleksov.
Jaz se svojega ega ne sramujem. Kajti ego – latinsko za 'jaz' – je temelj moje osebnosti; je gosta kepa skrbi za mojo dobrobit, okoli katere se lahko zgoščajo vse druge misli. Ego je tisti, ki mi pomaga postavljati meje, brez katerih bi me soljudje razstavili na prafaktorje, in ego me drži z nogami na zemlji, ko bi z glavo najraje odplaval med oblake. Resda je lahko nasilen in uničujoč, lahko pa je tudi gonilo ustvarjalnosti in celo dobrote, četudi sebične.
V vsakem primeru pa je ego sila, ki si zasluži spoštovanje. Ko pa si pričnem domišljati, da ga lahko izničim, me bo zabrisal ob tla in razgalil do konca. Kar se neizogibno dogaja tistim, ki nas pozivajo na sveto vojno proti njemu, v resnici pa s ponižanjem našega ega zgolj hranijo svojega.
