Valerija in Ivo Čarman: Tek štirih mostov za junake iz tretjega nadstropja

Valerija in Ivo Čarman: Tek štirih mostov za junake iz tretjega nadstropja (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
27. 4. 2019

Ivo Čarman je zaslovel kot tisti udeleženec olimpijskih iger, ki je na svojih smučeh na slavnostnem odprtju iger v Sarajevu na stadion leta 1984 prinesel olimpijsko baklo. 

V zadnjih 20 letih pa s soprogo Valerijo opravlja še plemenitejšo nalogo! Pisalo se je leto 1998. Štiri leta je minilo od začetka akcije, ki si jo je zamislil Tone Fornezzi Tof. Njeno poslanstvo je bilo preprosto. Vsaj za en dan v letu zarisati nasmeh na obraze hudo bolnih otrok. Ivo se tistih trenutkov spominja, kot bi se vse skupaj dogajalo včeraj: »Tof je takrat že nekaj let zapored organiziral obisk Miklavža otrok, obolelih za rakom, na Pediatrični kliniki.

Toda težava je bila, da se je vsak izmed prostovoljcev v dobrega moža oblekel samo enkrat. Vse skupaj je bila namreč prehuda čustvena izkušnja. Tako me je Tof kot športnika, ki ga je poznal, vprašal – bi bil ti naš novi Miklavž? Nihče namreč ne zdrži dalj časa. Rekel sem mu, zakaj pa ne! Doma sem z vasi. Z Miklavžem sem odraščal. Tudi parkeljne sem v mladosti dodobra spoznal.«

To so prizori, ob katerih bi zajokal tudi kamen Že prvo leto je Iva na obisku spremljala soproga Valerija: »Takrat je bila otroška bolnišnica še na Vrazovem trgu. Ko sem odhajala z oddelka, sem si rekla, da tja ne bom odšla nikoli več. Z Ivom sva po prvem obisku gotovo jokala še teden dni. Ti otroci so bili potisnjeni na obrobje. Številni so zaradi prostorske stiske ležali kar na hodniku.«

Ivo pravi, da je bilo najtežje dejstvo, da ni vedel, kaj ga pravzaprav čaka: »Prišel sem na hodnik, kjer so bili že zbrani otroci. Nekateri brez laskov, drugi priključeni na aparate v izolacijskih komorah, tako da nisem mogel priti do njih. Zraven so bili starši. Na pogled nisi mogel razločiti, kdo bolj trpi. Skratka, prizor, ob katerem bi zajokal tudi kamen.«

Ivo in Valerija nista bila takšna kot predhodniki. Prišla sta tudi naslednje leto! Obiski in druženje z junaki iz tretjega nadstropja so s časom postali stalnica v njunem življenju: »Letošnje leto je bilo zame najtežje. K meni je najprej prišel zelo majhen deček in me vprašal, ali bom letos njegov Miklavž. Fantka sem potolažil in sčasoma sem ga spravil v dobro voljo. Potem pa sem odšel v drugo sobo, kjer sta bila starejša fanta, stara 14 in 15 let. V nasprotju z najmanjšimi bolniki seveda nista več verjela v Miklavža. V zadregi nisem vedel, kaj naj storim. Dal sem jima darilo, fanta pa sta me vprašala, kaj je v paketu. Ko sem jima dejal, da tega tudi Miklavž ne ve, je pogovor le stekel in tudi na njunih obrazih se je zarisal nasmeh ...«

Že 20 let ju na obiskih spremlja tudi angelček. To vlogo vselej opravlja druga deklica, ki se je otroci zelo razveselijo. Še posebej tisti najmanjši, ki jih je Miklavža včasih malce strah. Vsi pa imajo nekaj skupnega: »V 20 letih, odkar z možem obiskujeva otroke na Pediatrični kliniki, si noben izmed otrok ni zaželel, da bi za darilo dobil telefon ali kakšno igračo. Iva sprašujejo le, ali kot Miklavž morda pozna zdravnike, saj bi šli radi domov. Želijo si ozdraveti in se izogniti zelo bolečemu zdravljenju.

To so edine želje teh otrok! Na drugi strani pa otroci, ki pridejo na obisk v vlogi angelčka, dobijo drugačen pogled na življenje. Na materialne dobrine začnejo gledati povsem drugače. Želela sva si, da bi ti otroci nato svojo izkušnjo predstavili na šolah v obliki akcije »Bil/a sem angelček za en dan.« Toda vse skupaj se je ustavilo, saj so nekateri starši menili, da ni potrebe, da bi njihovi otroci poslušali zgodbe o hudih preizkušnjah svojih vrstnikov ...«

Pri vsej zgodbi pa je zelo zanimivo to, da Miklavž otrokom vsaj delno izpolni tudi njihove najbolj goreče želje, oziroma kot pravi Valerija: »Dr. Majda Dolničar, ki je ustanovila ta otroški oddelek, pravi, da po obisku Miklavža otroci nekaj dni ne potrebujejo terapije. Obisk namreč tako pozitivno vpliva na njih.«

Tek štirih mostov za junake iz tretjega nadstropja

Valerija in Ivo obdržita stike z otroki in njihovimi starši tudi po obisku. Žal se ob bolezni pojavljajo tudi druge, družinske stiske. Dogaja se, da moški ne zdrži pritiska in zapusti družino. Zaveznika bolnih otrok poskušata po najboljših močeh pomagati tudi na tem področju.

V zadnjem času sta tako pogosto razmišljala, kaj bi lahko še naredila za otroke, ki jih je življenje postavilo pred izjemno hudo preizkušnjo: »Dve leti sva premišljevala o tem, kaj bi lahko še naredila. Menim namreč, da bi vsak človek moral vsaj enkrat v življenju obiskati oddelek, kjer zdravijo hudo bolne otroke. Ker to ni mogoče, sva si rekla, pripeljiva te otroke med ljudi, da bodo spoznali njihov pogum. Ker je Ivo športnik, sva skupaj razmišljala, da bi naredila nekaj na tem področju. Tek štirih mostov se nama je zdel zanimiva možnost. Letos sva bila izbrana za naj osebnosti Škofje Loke, tako da sem svojo zamisel lahko predstavila tudi v lokalnih medijih. Nato me je poisakala ena izmed mamic, katere hčerka je umrla za rakom. Želela si je na vsak način pomagati pri tem projektu. Urško, kakor je mamici ime, sem vprašala, ali ne bi bil to zanjo prehud čustveni zalogaj, saj se je njena hčerka pred smrtjo tudi udeležila tega teka. Rekla je: Nikakor, Ema bi bila zelo vesela, če bi videla, kakšen projekt pripravljamo za bolne otroke. Poklicala sva organizatorje Teka štirih mostov in jim predstavila idejo. Takoj so bili pripravljeni sodelovati! Ivo se je nato obrnil na svoje prijatelje, olimpijske športnike, ki so se prav tako vsi po vrsti z veseljem odzvali vabilu. Na pomoč je priskočil tudi Olimpijske komite Slovenije, ki tudi sicer veliko sodeluje s Pediatrično kliniko. Predvsem v obliki bolnišničnih olimpijskih iger. Tako bo naš gost tudi olimpijska maskota, lisjak Foksi.«

Valerija in Ivo si želita 15. junija v Škofji Loki pripraviti sanjski dan za otroke, zato sta k sodelovanju povabila velikane slovenskega športa, ki bodo na prireditvi spremljali pogumne male junake. Zavedata se, da bodo sodelovali tudi otroci, ki zaradi bolezni težko prehodijo tudi najkrajšo razdaljo. Toda, kot pravi Valerija, to ni nobena težava. Dejan Zavec na primer, je v trenutku dejal: Ni problema, z veseljem bom nesel kakšnega otroka in skupaj bova zmogla.«

Kraljica in kralj poguma Dogodek v Škofji Loki bo v celoti namenjen otrokom. Vsak med njimi bo dobil svojo startno številko (na vseh bo številka ena) s svojim imenom in napisom Kralj oziroma Kraljica poguma. Vsi sodelujoči bodo dobili tudi posebne medalje: »Želimo si, da bi se med seboj družili zdravi otroci in tisti, ki se oziroma so se v preteklosti borili z rakom. Odzivi so enkratni. Številni ljudje kličejo in sprašujejo, kaj bi lahko sami naredili za »junake iz tretjega nadstropja Pediatrične klinike«.

Tako naju je klical tudi Bogomir Dolenc, tekač, ki je v 42 dneh pretekel 42 maratonov. Tudi on bo z veseljem delal družbo otrokom. Še posebej pa nas veseli, da prireditev z veseljem pričakujejo mali junaki, ki jim je namenjena. Tako me je pred kratkim klicala mamica enega izmed otrok in mi povedala, da njen sin čaka na presaditev kostnega mozga. Zdravnika je prosil, naj malce pohiti s terapijo, saj ga junija čaka tekma!«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Borut Kuk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri