V življenju nas je neprestano strah, pri čemer gre večinoma za lažen strah!

3. 8. 2016 | Vir: Jana
Deli
V življenju nas je neprestano strah, pri čemer gre večinoma za lažen strah! (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Ste pomislili, kolikokrat v življenju vas je pravzaprav strah? Pa veste, da gre večinoma za lažni strah? Lažni strahovi pa povzročajo predvsem veliko trpljenja, lastnih neuresničitev ter na koncu še veliko telesnih bolezni.

Vendar pojdimo lepo po vrsti.

Martina

Danes je odrasla ženska, marsikomu se zdi zelo uspešna. Živela je, hm, običajno življenje. S partnerjem, s katerim ima hčer, se je razšla, dobila je novega, s katerim so do pred kratkim živeli skupaj. Od njega ni imela veliko, vendar ji je bilo všeč dejstvo, da ni sama. Bila je brez dela, skrbela je za hčer, za svojega moškega, zase pa, kolikor ji je ostalo.

»Obsedena sem bila s strahovi,« pravi. »Mislila sem, da nisem dovolj vredna, da si ne zaslužim moškega, ki bi bil aktivnejši in bi moji hčerki kdaj namenil čas in pozornost, vse to, da sem sama za vse, je bilo zame popolnoma normalno.«

In tako sta minili dve leti. Martina je vmes dobila neko delo zunaj svojega kraja, delala je od doma, zato so stvari lahko še zmeraj lepo tekle ... Nekega dne pa jo je delodajalec prosil, ali bi lahko zanj delala več, in izrazil željo, da bi jo rad vsak dan videl v pisarni. In potem se je začela njena pot osamosvajanja. Seveda njenemu novemu partnerju ni bilo prav. Začel je hoditi ven s prijatelji, še manj se je posvečal njima, skratka, ne da od njega nič ni bilo, od njega je bil en velik minus, kot se izrazi Martina.

»In potem mi je po treh letih trpljenja prekipelo. V Ljubljani sem dobila nove dobre znance, prebirala sem dobre knjige, in ko sem nekoč vsa izmučena prišla domov iz tujine, kjer sem predstavljala nove izdelke podjetja, za katero sem delala, sem dobesedno znorela. Vrgla sem ga iz hiše! Konec. Končala sem agonijo. Seveda so moji starši zagnali vik in krik. Nekatere prijateljice tudi, češ, kaj se grem, ali sem zmešana, pa saj ni bil tako slab. Jaz pa sem od tega dne spet dihala, se smejala. Ne, ni bilo težje, bilo je lažje! Več let me je omejeval le strah pred tem, da bom sama, da ne bom našla nove ljubezni, da mene in moje hčerke nihče ne mara. Zdaj tega niti ne potrebujem. In, ja, imam moške prijatelje, ki pa jih imam na distanci. Nekdo je, ja, obstaja. In je zanimiv. A bom počakala, da pokaže, kdo je v resnici. Vsem ženskam v podobnem položaju priporočam, naj strahu ne dovolijo, da jih nadvladuje, saj se tako obsojajo na životarjenje. Sama zdaj končno živim!«

Kadar je strah vaš prijatelj

Martina se je soočala z lažnimi strahovi, vendar bomo najprej opredelili pravi strah. Strah je naš prijatelj le takrat, ko je ogroženo naše življenje. Rečemo mu lahko tudi resnični strah. Strah v takšnih primerih sproži odziv, ki ga je Walter Canon že pred časom imenoval boj ali beg. Ta odziv se zgodi predvsem zato, da nas zaščiti, v svoji odlični knjigi Ozdravimo strah pojasnjuje avtorica, dr. Lissa Rankin. Brez tega strahu bi se zgodilo, da bi hodili po robu prepada, se sprehajali sredi avtoceste in počeli podobne neumnosti. Psihologi mu pravijo tudi prava vrsta strahu, njegova funkcija pa je, da koristi našemu zdravju in nam reši tudi življenje, če je treba. Predvsem pa nas prisili k dejanjem, saj nas opozarja, da moramo nekaj storiti.

Toda naše življenje je na ta način redko ogroženo. Strahovi, s katerimi se večinoma soočamo danes, so večinoma učinek naših nepotrebnih, obremenjujočih in negativnih misli. Takih, kakršne je imela naša Martina. Pri tem ne gre za resnične grožnje, temveč za namišljene situacije, amigdala v naših možganih pa med njimi ni sposobna razlikovati. Tako se nam pogosto zgodi, da se prav po nepotrebnem sproži stresni odziv. Kot primer lahko navedem panični napad oziroma anksiozne motnje. Pa vendar se v manjših odmerkih to pojavlja na vseh ravneh življenja. Stvari, ki si jih resnično želite, se ne lotite. Radi bi pisali, a si mislite, da niste dovolj dobri, ker vas je strah poraza ali tega, kaj bodo rekli drugi. Radi bi odprli knjigarno, vendar menite, da vam ne bo uspelo, saj je danes vse na internetu. Radi bi se začeli ukvarjati z novim poslom, pa menite, da niste na pravih družbenih omrežjih. V ozadju je strah pred neuspehom, posledično tudi pred finančnimi stroški in izgubo časa. A kaj to pomeni za vas? To, da se ne razvijate v pravi smeri. Kakšna škoda. Ne sledite temu, kar v resnici ste. Uf, še večja škoda. To pomeni, da ne boste nikoli postali to, kar ste, zares nikoli ne boste živeli življenja, ki si ga želite, torej boste le životarili. Ne! To ni dobro. Stvari lahko spremenimo. Tako, kot jih je spremenila naša Martina. Ta strah, ki je lažen in nam niti malo ne koristi, še huje, poriva nas v slabo počutje in celo bolezen, imejmo za prijatelja. V bistvu ga lahko izkoristimo za razvoj in napredek. Vendar, počasi, nismo še tam. Še nekaj besed o škodljivem strahu.

Lažni, škodljivi strah

V nasprotju s pravim, resničnim strahom, si ta strah le domišljamo. Kar je res velika težava. Spet bom spomnila na Martino. Kaj je počela? Domišljala si je, da brez partnerja, ki očitno sploh ni bil partner, ne zmore. Ker ni dovolj dobra, da bi srečala boljšega. Takšen je tudi strah, ki vam dopoveduje, da boste na cesti, brez vsega, ker trenutno nimate dela oziroma službe, čeprav imate na banki lep kupček denarja. To je tisti strah, ki vam pravi, da ste sami in da vas nihče nima rad, v resnici pa je v vašem življenju nekaj oseb, ki bi za vas storile precej.

In še malo drugačen primer: doživeli ste nekaj strašnega, morda prometno nesrečo, smrt ljubljene osebe, skratka nekaj, zaradi česar ste doživeli posttravmatski stres, iz tega pa se bo razvilo kup strahov, ki vam bodo škodovali, vas omejevali ali vam celo povzročali zdravstvene težave. Nehali ste voziti avtomobil, ne upate si imeti ljubezenske zveze, ker vas je izguba partnerja vrgla iz tira in popolnoma pretresla.

To so lažni strahovi, ki povzročajo trpljenje. Dr. Lissa Rankin v svoji knjigi opisuje, kako je zaradi svojih travmatičnih dogodkov zbolela; zaradi visokega krvnega tlaka so ji odkrili šum na srcu in srčno aritmijo. Njeni strahovi so kričali, naj se začne ukvarjati s seboj in naj odkrije, kaj ji je. Predpisali so ji kar tri vrste zdravil. Njen krvni tlak se nanje ni odzival. Noben zdravnik je ni vprašal, ali se v njenem življenju dogaja še kaj drugega. Šele 15 let pozneje, ko je raziskovala za svojo prvo knjigo Z umom nad medicino, je razumela, kako se je strah polastil njenega uma in potem telesa. Zaradi dogodkov, ki so se ji zgodili: šlo je za ločitev, rop, ki mu je bila priča, in za stres na delovnem mestu; trpela je čustveno, duševno in še telesno. Če se ne bi predramila, kot pravi, bi danes jedla sedem vrst zdravil, ki ji še zmeraj ne bi pomagala. Tako pa se je povezala s svojo notranjo lučjo, intuicijo ali dušo, kakorkoli jo želite poimenovati, njeno telo pa si je zaradi tega končno opomoglo. Ko je začela odpravljati resnične vzroke za svoje težave. Strahove.

Strah je tudi znanilec, ki vas opozarja na stvari, ki jih morate ozdraviti

Prvi odziv na strah, ki ga ozavestimo, je, da bi se ga znebili, pometli pod preprogo, ga zatrli ali kar poteptali. A bodimo pozorni, govorim o strahu, ki se ga zavedamo, nas pa vodijo predvsem lažni strahovi, ki se jih sploh ne zavedamo. Torej je dobro, da se ustavimo, lažne strahove ozavestimo, jim poskušamo najti mesto ter jih uporabimo za to, da ozdravimo dele sebe. Sprejmimo jih in si z njimi pomagajmo do pristnejšega, bolj zdravega in polnega življenja. Vem, da je preprosteje govoriti kot nekaj storiti, še zlasti ker je strah v sodobnih družbah v resnici tabu. Vsi se skrivamo za drugačnimi izrazi, kot so stres, izčrpanost, tesnoba, živčnost, nervoza, jeza, a v ozadju večine je strah. Za vsemi vojnami je strah. Za vsem, kar človek naredi hudega drugemu ali sebi, je strah. In zato je izjemno pomembno, da se z njim soočimo. Začnimo, kot pravi dr. Rankinova, končno živeti pogumno življenje. Pojdimo po Martinini poti.

Življenje s pogumom

Kako pa? Če se poskušamo povezati s svojo dušo, s tem, kar smo, bomo morali storiti precej stvari, ki nas strašijo. Pri tem se bomo spremenili, zato nas nekateri ljudje ne bodo več sprejemali, to moramo pričakovati. Se spomnite, da se tudi Martinini starši z njeno odločitvijo niso strinjali? Po njihovem bi morala hčerka trpeti. Ljudje nam bodo govorili, da smo nori, naj opustimo spremembe, ker bomo izgubili službo, avto, prijatelje; seveda, saj vsi večinoma delujemo tako, da sebe in druge obvladujemo s pomočjo strahov. Ljudje, ki se skrivajo pred resnico, tega ne bodo razumeli. Večina ljudi ne živi v stiku s samim sabo. Če se podrejamo strahovom, nismo pristni, ne živimo, kot bi si želeli. Ko se odločimo za pogum, oddajamo drugačne vibracije, in tako k sebi privlačimo drugačne ljudi. Dr. Lissa Rankin zagotavlja, da bomo doživeli veliko hvaležnosti, če se bomo povezali s svojo notranjostjo, v našem življenju bo vedno več radosti, telesnega zdravja in povezanosti s svetom. Verjetno pa bomo res tudi izgubili večji del tega, kar danes sestavlja naše udobje. Vendar nas čaka precejšnja nagrada: bistveno večja svoboda. Ste za?

Strah pokaže, kaj lahko spremenimo

Mnenje strokovnjaka: Jaka Henigman, psihoanalitični terapevt

  • Psihoterapevti govorimo o običajnem trpljenju, ki je del življenja, in o nevrotičnem trpljenju, kamor spada lažni, to je nevrotični strah. Kaj je strah zame in na kakšen način se jaz z njim soočam med delom s klienti, razumem dvojno, in sicer: gre za moj strah in za strah klientov. Moj strah, ko sem začel delati s klienti, je bil, ali jim sploh lahko pomagam. Zdaj razumem, da me je bilo strah tega, ali jim bom znal ponuditi dovolj varen prostor, kjer bodo lahko raziskovali in se nato tudi soočili s svojimi strahovi. Vsak, ki si želi, da se mu pomaga, ima v sebi moč, da spremeni stvari. Opažam, da je moje kliente v osnovi strah, da ne bi bili dovolj ljubljeni oziroma da bi bili spregledani, nesprejeti. Prav tako pa jih je strah ljubiti. Na ta strah se vežejo še drugi strahovi, ki pa lahko zakrivajo tega globljega. Drugi pogosti strah, ki sledi prvemu, je strah pred odločitvami in odgovornostjo, in nato strah pred izgubami (bližnjih ljudi, imetja, samospoštovanja ...). Strah res pokaže na tisto, kar lahko spremenimo, saj je signalno čustvo. To pomeni, da ima vlogo opozoriti nas, da postanemo bolj pozorni,  tako na zunanje in notranje dogajanje. A dokler mu ne upamo pogledati v oči, nam bo služil za izogibanje spremembam – zunanjim ali notranjim. Izkušnja uči, da ima strah velike oči in da je na zunaj velik, znotraj pa je votel.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju