V vzgoji ne pozabite na sočutje do sebe

V vzgoji ne pozabite na sočutje do sebe (foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock) Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock
Vir: Jana
27. 9. 2016

Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva, ki jih lahko kot odrasli končno predelamo in pustimo za sabo ter tako postajamo vse bolj sočutni, spoštljivi, kompetentni in ozaveščeni ali zavestni starši.

Medtem ko so mladim mamicam pri vzgoji otrok v času plemenskih družb in razširjenih družin pomagale vse ženske v vasi, se morajo sodobne mame pri vzgoji večinoma opreti zgolj nase.

Tako je svojo pot začela tudi Janja Urbančič, medicinska sestra, ki je že 15 let zaposlena v Kliničnem centru na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo, sicer pa mama devetletne Doris in šestletnega Jonasa. Od februarja lani, ko je na Facebooku ustanovila skupino z naslovom Sočutno starševstvo, se je skupini pridružilo že več kot 6.800 staršev.

»Ko sem odprla skupino, nisem niti malo slutila, da bo vse skupaj dobilo takšne razsežnosti; tako v mojem življenju kot pri članih skupine. Že nekaj časa pred odprtjem skupine sem namreč spoznavala sočutno vzgojo, in ker sem bila navdušena nad tem, koliko pozitivnih stvari je takšna vzgoja prinesla v moj odnos z otrokoma in našo družino, sem to želela deliti z drugimi starši v obliki bloga v skupini. Toda kaj hitro se je izkazalo, da bo to več kot le enosmeren proces – deljenje lastnih izkušenj, saj se je skupini poleg staršev, ki o sočutni vzgoji niso vedeli dosti, začelo pridruževati tudi veliko staršev, ki že vzgajajo svoje otroke na takšen način, tako da sem se skozi njihove izkušnje začela učiti (in se še učim) tudi sama. Skupini se je pridružilo tudi vse več strokovnjakov s področja vzgoje (psihologi, psihoterapevti, učitelji in vzgojitelji ter drugi), nove dimenzije pogleda na vzgojo (predvsem kar se tiče avtentičnosti starša in skrbi zase) pa so skupini in predvsem meni odprle nekatere članice Familylaba Slovenije, ki so se nam prav tako pridružile,« nam je zaupala ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, svetovalka in predavateljica ter avtorica treh izdelkov za pomoč pri vzgoji: dveh Oksijevih plakatov ter kartic Igrajmo se – spoznajmo se.

Zavestno starševstvo

Za kaj pravzaprav gre pri t. i. sočutnem starševstvu, smo povprašali mamo, ki ugotavlja, da bolj ko raste in se osebnostno razvija, bolj uživa v materinstvu, ki ji je izziv in navdih.

»Sočutno starševstvo je nekakšno nadaljevanje t. i. povezovalnega starševstva, vsekakor pa ni samo način ali metoda vzgajanja, temveč gre za način življenja. Eno izmed bistvenih načel sočutnega starševstva je namreč to, da starši največ vzgajamo z zgledom in nezavestnim vzgajanjem, zato takšna vzgoja zahteva celega človeka. Predvsem v smislu samovzgoje, saj velikokrat zaradi lastne ranjenosti starši ne zmoremo biti takšen zgled otroku, kot si sami zase želimo. Sočutna vzgoja tako v prvi vrsti pomeni predvsem sočutje starša do sebe in lastnega notranjega otroka. Šele ko smo zmožni biti sočutni do sebe in smo torej v stiku sami s sabo, smo lahko sočutni tudi do otroka in navežemo pravi stik. Sama zato večkrat pravim, da je vzgoja otroka pravzaprav vzgoja starša,« je pojasnila sogovornica, ki je prepričana, da so otroci pravzaprav veliki učitelji, ki staršem pomagajo pri tem, da spet začutijo svojo bolečino iz otroštva in tako dobijo priložnost, da jo končno predelajo. S tem pa ne celijo samo svojih ran,temveč tudi prekinejo prenos nekonstruktivnih družinskih vzorcev na otroke, vnuke in vse naslednje generacije.

»Vsako otrokovo vedenje v starših sproža določena čustva. Močnejša so čustva, bolj kažejo na starševske nepredelane rane iz otroštva. Izziv sočutnega starševstva je torej v tem, da se v takšnih trenutkih ne ukvarjamo samo z otrokovim tako ali drugače 'neprimernim' vedenjem, temveč se obrnemo vase in se vprašamo, zakaj je ravno to otrokovo vedenje v meni sprožilo takšno jezo/žalost/strah/razočaranje in podobno. Navadno pridemo do zaključka, da smo bili kot otroci v podobnih okoliščinah sami ranjeni. Otroci nam tako kažejo naše bolečine iz otroštva, ki jih lahko kot odrasli končno predelamo in pustimo za sabo ter tako postajamo vse bolj sočutni, spoštljivi, kompetentni in ozaveščeni ali zavestni starši. Sočutno starševstvo bi zato lahko imenovali tudi zavestno starševstvo. V smislu, da ob vzgoji otrok nismo osrediščeni samo na otroka, temveč se dobro zavedamo tudi samih sebe – svojih občutkov, meja, bolečine, ovir in strahov,« dodaja Urbančičeva.

»Če želimo z otrokom zgraditi kakovosten odnos, moramo izhajati iz tega, da otroka dojemamo kot enakovredno osebo; kar seveda ne pomeni tudi enakopravno, še manj pa, da otrok odloča namesto starša. Enakovredno pomeni preprosto to, da otroka jemljemo resno in ga spoštujemo prav tako, kot spoštujemo in jemljemo resno odrasle osebe. K čemur spada tudi to, da otroku dovolimo čutiti vsa njegova čustva in smo mu v takšnih trenutkih v oporo,« je prepričana sogovornica.

Poredni z razlogom

Kaj pa, če nam kljub ljubečemu, spoštljivemu in sočutnemu odnosu do otroka vzgoja še vedno nekako ne gre oziroma imamo z otrokom težave? Kako nam lahko pomaga sočutno starševstvo?

»Pomembno sporočilo sočutnega starševstva je, da otrok vedno deluje po svojih najboljših zmožnostih in da se za njegovim (neprimernim) vedenjem vedno skriva razlog. Otroci se torej neprimerno vedejo takrat, ko niso zadovoljene njihove osnovne potrebe – ker se ne počutijo varne, ljubljene, spoštovane, slišane in videne ali uzrte ali ker jih je strah, so razočarani, žalostni, jezni ... Včasih so otroci 'poredni' le zato, ker kot starši nismo kompetentni vodje in vodstvo preveč prepuščamo otroku, kar je vsekakor prevelika odgovornost zanj,« vzroke, ki ležijo za otrokovim neprimernim ali/in za okolico motečim vedenjem, pojasnjuje Urbančičeva.

Starši torej moramo imeti dovolj razvito sočutje, da zmoremo tudi za agresijo, ihtavim jokom ali zgolj nemirom uzreti otroka, ki nekaj nujno potrebuje (pri tem ne smemo zamenjati otrokovih potreb z otrokovimi željami!), pa tega ne dobi. Toda pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na sočutje do samega sebe.

»To je eden izmed največjih izzivov sočutnega starševstva – da starši ne pozabimo tudi na sočutje do sebe. Veliko staršev, ki v resnici ne poznajo prave filozofije sočutnega starševstva, se namreč osredotoča samo na potrebe in želje otroka, pozabijo pa nase. Zato so vse bolj utrujeni, nezadovoljni, izčrpani in izpraznjeni, otroci pa prav tako postanejo nezadovoljni, saj so preobremenjeni s stalno pozornostjo, skrbjo in energijo, ki jo starši vlagajo v projekt, imenovan Vzgoja oziroma Otrok. Takšni starši navadno težko postavljajo svoje osebne meje in izvajajo t. i. permisivno vzgojo, ki jo zato laiki velikokrat enačijo s sočutno vzgojo. Toda starš, ki zares razume bistvo sočutnega starševstva, je sočuten tako do otroka kot do sebe, zato kljub predlogom nekaterih še vedno nisem preimenovala imena skupine. Na tem mestu moram poudariti, da nisem avtorica tega imena. Prvič je namreč besedno zvezo sočutno starševstvo v okviru zavoda Iskreni.net uporabila terapevtka Alenka Orešnik, ki jo sama zelo cenim,« je pojasnila sogovornica, ki opozarja, da tako kot sočutnega starševstva ne smemo mešati s permisivno vzgojo, prav tako ni avtoritarna vzgoja.

»Sočutno starševstvo podpira zdravo avtoriteto – ko starš svoje (ne otrokove!) meje postavlja sočutno, osebno, spoštljivo in odločno, nikakor pa nasilno. Starši, ki znajo tako voditi otroka, izžarevajo osebno avtoriteto, ki ji otroci radi sledijo. Poudarek zamejevanja namreč ni na otroku, temveč na staršu: jaz, starš, zamejim samega sebe oziroma postavim svoje osebne meje in tako otroku pokažem, kdo sem. Nikakor ni namreč nujno, da skakanje po kavču, ki ga jaz dovolim, dovoljuje na primer tudi njegova babica. In s tem ni nič narobe. Pač vsaka oseba ima drugačne osebne meje. Otrok takšne meje veliko lažje sprejema, saj se v resnici ne odziva na meje, ampak na samo osebo, ki je mejo postavila,« je povedala Urbančičeva.

Sočutje do staršev

Da smo odrasli v odnosu do otroka zmožni biti osebni in postaviti lastne meje, se moramo najprej dobro poznati. »Mislim, da je to najtežja naloga sočutnega starševstva, vsaj zame – biti ves čas v stiku sam s sabo oziroma čutenje in resnično poznavanje samega sebe. Lahko imamo namreč popolnoma naštudirano teorijo sočutnega starševstva, toda v dani situaciji še vedno ne zmoremo odreagirati optimalno sočutno (ne do otroka ne do sebe), saj nas premagajo nezavedni vzorci,« je iskrena Urbančičeva, ki ugotavlja, da je na koncu vedno prava pot v avtentičnosti.

»Nekateri začetniki v sočutnem starševstvu so prepričani, da je za pravo sočutno vzgojo dovolj le to, da veš, kaj moraš v določenih okoliščinah storiti, da bo dobro za otroka in starša, toda v skupini ugotavljamo, da je na koncu bolj kot to, kaj starši storimo, pomembno to, kako to storimo. Smo pri tem pristni oziroma avtentični oziroma se naša zunanja podoba res sklada s tem, kar čutimo znotraj sebe, ali na otroku le preizkušamo še eno vzgojno metodo več? Sočutno starševstvo zagotovo ni skupek vzgojnih metod in trikov, temveč mora biti avtentičen izraz starša kot celotne osebe,« pojasnjuje sogovornica, ki je prepričana, da je največje darilo, ki ga lahko damo svojim otrokom to, da jim z zgledom pokažemo, kaj je to osebnostna rast.

Osebnostno rast pa pomeni tudi to, da si odrasli priznamo, kdaj nam kot staršem ne gre. Ko na primer želimo nekaj od otroka in smo na začetku morda celo pretirano prijazni in sočutni do otroka (premalo pa do sebe) ter ga poskušamo z različnimi manipulacijami prepričati, da stori ali ne stori tega, kar od njega želimo. Ko pa se otrok na takšne medle meje seveda ne odziva, se v staršu začneta kopičiti jeza in občutek nemoči.

»Močnejši so ti občutki v staršu, večja je verjetnost, da se bo na koncu zatekel k udarcem kot poskusu postavljanja meja. Starš v takšnih trenutkih velikokrat sklene, da je otrok kriv za njegove občutke, in tako zmotno upraviči uporabo udarcev. V resnici pa sam ne zmore dovolj hitro prepoznati v sebi, da nečesa ne dovoli, ter ne ukrepa dovolj hitro in osebno, torej takoj, ko so se v njem pojavili neprijetni občutki. Takšnega starša bi lahko zlahka imenovali permisivni starš, vendar se sama izogibam takšnega etiketiranja, ker gre premalo v globino. Vzrok za nezmožnost postavljanja meja leži torej globlje in takšen starš potrebuje pomoč, ne pa obsojanja, da ni sposoben vzgajati svojega otroka. Prav tako kot namesto obsojanja pomoč potrebujejo tudi starši, ki vzgajajo avtoritarno – z udarci, ustrahovanjem, zasramovanjem in podobno. Tako kot ima vsako vedenje otroka svoj vzrok, ga ima namreč tudi vsako vedenje odraslega. Zato sem velika zagovornica tega, da starše nehamo obsojati za njihove vzgojne napake (seveda, ko gre za nenamerne in nezavedne napake), ampak se jim ponudi sočutna pomoč. V resnici je namreč zelo malo staršev, ki bi namerno hoteli škodovati svojemu otroku,« je prepričana Urbančičeva, ki zato starše v skupini Sočutno starševstvo redno poziva, da se med seboj ne kritizirajo in obsojajo.

»Kritika in napad namreč vedno povzročita obrambni odziv (napadeni starši se po navadi umaknejo ali pa celo napadejo nazaj),« dodaja sogovornica, ki je pred kratkim ustanovila še vzporedno skupino Sočutno partnerstvo, kjer se člani učijo sočutja tudi do svojih partnerjev. Zadovoljujoče partnerstvo je namreč nujen pogoj za uspešno vzgojo otrok, saj je protislovno, če se jezimo nad otroki, ker se med seboj prerekajo in ne znajo dogovoriti, če sami nismo zmožni zgraditi spoštljivega in ljubečega partnerskega odnosa. Otroci se namreč pri vseh stvareh največ naučijo prav z zgledom.

Besedilo: Helena Primic // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri