Odšli smo čez mejo. V Bosno in Hercegovino. K prostovoljki Sandri Dizdarević. Zgodbe pasjih zavetišč so krute, a pred njimi si ne smemo zatiskati oči. To je realnost, a upanje obstaja, pravi Sandra.
Prvega psa je rešila pri 14 letih. Kokeršpanjela, njenega pozneje dolgih sedem let zvestega sopotnika. Z njim se je rodila ljubezen do reševanja psov. Nečloveški prizori iz azilov nekdanjih jugoslovanskih držav – Bosne, Srbije, Hrvaške – so pretresljivi, vendar ne dovolj, da bi se pristojni organi odločili ukrepati.
Število zapuščenih kosmatincev se drastično veča, azili niso registrirani, nihče niti ne vodi evidence kaznivih dejanj mučenja živali. Dogajajo se vsak dan, kljub Zakonu o zaščiti živali. Sandra je postala glas tistih, ki niso slišani: »Letos mineva šesto leto, odkar sem prostovoljka v veterinarski ambulanti, povsem prostovoljno, brez dobička. Vse temelji na pomoči drugih,« pripoveduje iskreno in z zavedanjem, da oblasti in odgovorni organi ne vedo, kaj delajo prostovoljci.
Prepuščeni so samoiniciativi: »Ljudje bežijo od težav. Prostovoljstvo ne zanima nikogar, saj veliko stane. Vse naredimo sami, kakor vemo in znamo,« opozarja na katastrofalne razmere. Pomagajo si z donacijami. A Dizdarevićeva je optimistična – med prostovoljci pod njenim okriljem je v oskrbi največkrat najmanj 40 psov. Ko se kateremu nasmehneta sreča in toplina novega doma, pri njih najdejo zatočišče novi. Pred oddajo poskrbijo za obvezno veterinarsko oskrbo, torej cepljenje proti steklini, sterilizacijo ali kastracijo, primerno zaščito proti notranjim parazitom in čipiranje.
Kaže, da največ sočutja do živali na Balkanu premoremo prav Slovenci. Smo najbolj odzivni, ko gre za iskanje novih domov. »V Sloveniji smo našli dom več kot 400 psom, nekaj jih je na Češkem, posvajajo celo v Angliji,« je optimistična Sandra. Zgodb s srečnim koncem je veliko, pa še vedno premalo. Številnim kosmatincem se v njenem objemu odpira novo poglavje, marsikateremu se spet uspe postaviti na noge. Kljub predsodkom je pomembno zavedanje, da je vsak zapuščen pes vreden pomoči, ne glede na cesto države, po kateri se potika.
Kakšen je postopek posvajanj?
1. Navežite stik s tamkajšnjim skrbnikom prostovoljcem (Sandra Dizdarević je dosegljiva na Facebooku).
2. Prevoz psa v Slovenijo lahko zagotovijo društva ali posamezni donatorji, ki sodelujejo s prostovoljci.
3. Ob prihodu v Slovenijo mora pes v osmih dneh opraviti veterinarski pregled, s katerim ga vpišejo v centralni register psov.
4. Sledi prepis lastništva.
Zgodba s srečnim koncem
Življenje novinarke Nike Arsovski je že od malih nog prepleteno s kosmatinci. Pred leti je kot cenjeni član družine k njej zakorakal zlati prinašalec Nord, s selitvijo v prvo skupno stanovanje pa sta s partnerjem dobila priložnost za novega prijatelja. Po dolgoletnem spoznavanju žalostnih zgodb in pošiljanju finančne pomoči ste se v iskanju primernega kužka zunaj slovenskih meja odločila za posvojitev. Navezala sta stik s Sandro in se dogovorila za desetmesečno psičko, ki je okrevala po prometni nesreči. Usedla sta se v avto in odpeljala v Lukovac, mala Pina pa zdaj kraljuje na svoji blazini, se crklja na kavču ali pa skupaj z Nordom v vročih dneh taca po vodi.
Besedilo: Neja Drozg
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
