V Sloveniji je stopnja prezgodnjega poroda nižja

Pred vhodom dvojni fantovski čevlji – to bo prava hiša, pomislim med iskanjem doma družine Prevolnik v Celju. Da je domneva točna, se izkaže že naslednji hip, ko z vrta pritečeta Maks in Miha. Živahna sedemletnika se vljudno predstavita in hitita nazaj k razposajeni igri. Njuna starša, Nadja in Andrej, pa se prepustita spominom.

Pisalo se je leto 2010, ko sta izvedela, da bosta postala starša in da na poti ni en, temveč kar dva otroka. Novice so bili vsi v družini neskončno veseli, Andrej je bil vseskozi miren, saj je že od začetka zaupal, da bo vse v redu. Bodoči mamici Nadji pa so se porajale nekatere skrbi: kakšna bo nosečnost z dvojčki, kako bo potekal porod in podobno. Ne nazadnje sta takrat stanovala v tretjem nadstropju bloka brez dvigala in tudi to je bilo eno izmed povsem praktičnih vprašanj, ki so jo sprva vznemirjala. A minevali so dnevi in tudi bodoča mamica se je sprostila. V tistem času je naneslo, da je na neki tuji televiziji spremljala dokumentarno oddajo o kirurgu Kyprosu Nicolaidesu, ki so ga starši poimenovali 'the miracle doctor' (čudežni zdravnik, op. ur.). Omenjeni strokovnjak, specializiran za kirurgijo fetusov, je namreč nekemu ameriškemu paru z lasersko operacijo pomagal ohraniti večplodno nosečnost po odkritem sindromu TTTS – sindrom transfuzije med dvojčki. Šlo je za enojajčna dvojčka, ki sta imela skupno posteljico in ločeni amnijski vrečki. Nadja pripoveduje, da je ob gledanju oddaje pomislila: »V ZDA imajo ti otroci vsaj možnost za preživetje, pri nas pa še možnosti ni.« Seveda pa takrat bodoča mamica še slutila ni, da bo ta zdravnik samo nekaj ted­nov pozneje rešil tudi njena sinova. Le da ne v ZDA, temveč na kliniki v Londonu.

Nosečnost ne boli

V 14. tednu nosečnosti so jo pestile bolečine, nosečniški trebuh je v kratkem času izjemno zrasel, vse jo je tiščalo. Obiskala je svojega ginekologa v Celju, ki jo je zaradi suma na TTTS napotil na pregled v ljub­ljansko porodnišnico. Tam so ta redek sindrom potrdili: »Najprej so nama povedali, da sta na voljo dve metodi zdravljenja, vendar je možnost za preživetje otrok le petodstotna. »Bila sva obupana,« se spominja Andrej. Na zdravniškem konziliju je po spletu srečnih naključij ginekologinja in porodničarka doc. dr. Nataša Tul Mandić predstavila lasersko operacijo, ki jo je spoznala na izobraževanju v King's College London, in zakoncema predlagala takojšnje zdravljenje pri utemeljitelju te tehnike, prof. dr. Kyprosu Nicolaidesu v Veliki Britaniji.

»Časa za razmislek ni bilo veliko. Bil je ponedeljek in povedali so nama, da moram na operacijo do četrtka, saj petka najina fanta morda ne bosta dočakala. Londonski kliniki so napovedali moj prihod, nama v roko potisnili naslov in z možem sva že naslednje jutro letela v London.« Tri ure priprav in dobra ura endoskopske operacije, ki sta jo Andrej in Nadja v sproščenem vzdušju spremljala prek zaslona, je na srečo uspela: »Napovedali so, da je 30 odstotkov možnosti, da preživita oba, 30 odstotkov, da noben, in prav toliko, da preživi le eden od njiju. Na srečo je bila operacija ločitve nekaterih krvnih žil uspeš­na in z obema otrokoma je bilo vse v redu.«

Prezgodnji porod

V naslednjih tednih je nosečnost potekala povsem brez zapletov, Nadja se je počutila odlično. Dečka naj bi se rodila 15. septembra, a Nadji je 13 tednov pred rokom začela odtekati plodovnica, zato je morala ostati v ljubljanski porodnišnici, kjer sta se v 27. tednu rodila Maks in Miha. »Otroka sta bila za to starost kar precej velika, prvi je tehtal 1,2 kilograma, drugi pa 1,05 kilograma. Fizično sta bila bolj ali manj zdrava. Maks je bil prvi in bolj stabilen, Miha je imel več težav, sumili so na možnosti različnih zdrav­stvenih zapletov, a se na srečo nič od tega ni zgodilo,« pripoveduje Prevolonikova. Dečka sta nadaljnje tedne preživela v inkubatorjih na Enoti za intenzivno nego in terapijo novorojencev - EINT, Porodnišnico Ljubljana pa sta lahko zapustila šele po dveh mesecih.

Na srečo se je vse izteklo zelo dobro, toda dva meseca trepetanja, upanja in čakanja sta dolgo obdobje, ki ju Prevolnikova ne bosta nikoli pozabila. »Najhujše je bilo, ko so nama povedali, da je prvih 72 ur po porodu za otroka najbolj tveganih. Nisva vedela, ali se lahko rojstva sploh veseliva, ali naj domačim sporočiva, da imava dva zlata fanta, saj ni bilo jasno, kaj bodo prinesle naslednje ure. To čakanje je bilo res zelo zelo težko. Osebje, tako na oddelku za rizične nosečnosti kot na enoti za intenzivno nego in terapijo novorojencev, lahko samo pohvalim. Problem, ki so ga zaznavali tudi zaposleni, pa je, da za te starše, predvsem mamice, ni bilo psihologa, pa bi ga potrebovali. Za vso porodnišnico je bila le ena in mislim, da je še vedno ena sama psihologinja. Vsako jutro, ko sem prihajala v EINT, me je bilo groza, ali sta otroka preživela noč ali ne. Šele teden pred odhodom domov so mi povedali, da bi me, če bi se kaj zapletlo, takoj poiskali na oddelku.«

Mamice prezgodaj rojenih otrok so v veliko stisko spravljale tudi skupne sobe z otročnicami, ki so imele ob sebi zdrave otroke in so lahko skupaj z njimi po treh dneh odhajale domov, same pa niso vedele, kaj bodo naslednje ure prinesle njihovim. Nadja, sicer specialna pedagoginja in defektologinja, ki otroke z zdravstvenimi težavami in razvojnimi primanjkljaji tudi zaradi prezgodnjega poroda srečuje pri svojem delu vsak dan, dodaja še: »Hvaležna sva za vse, kar je osebje storilo za najina otroka. Hvaležna sva tudi vsem dobrim ljudem, ki donirajo sredstva v akcijah za opremo za prezgodaj rojene otroke, čeprav bi morala za to resnično poskrbeti država. Mislim, poglejte ju, mi teh naših krasnih fantov ne bi imeli, če ne bi bilo dobrih ljudi in podjetij, ki donirajo sredstva za inkubatorje. A to se v neki razviti državi ne bi smelo dogajati. Ob tem, da je naš neonatološki oddelek eden najboljših v evropskem merilu! Top strokovnjaki, ki znajo delati, delajo pa v slabih pogojih. Odtlej se je sicer marsikaj spremenilo, a vendar nakup inkubatorjev in druge nujne opreme za novorojenčke res ne bi smel biti odvisen od dobre volje ljudi in njihovih prostovoljnih prispevkov.«

»Treba je držati skupaj!«

Prezgodnji porod, to je vsak porod, ki se začne pred 37. tednom nosečnosti, lahko otroku pusti resne posledice, saj imajo prezgodaj rojeni otroci povečano tveganje za slabši razvoj osrednjega živčevja, srčno-žilnega in dihalnega sistema. Verjetnost, da novorojenček preživi, je ob rojstvu v 23. tednu manj kot 20-odstotna, v 26. tednu več kot 85-odstotna, v 30. tednu pa več kot 95-odstotna. Najmanjši nedonošenčki morajo zaradi zdravljenja včasih na oddelku za intenzivno zdrav­ljenje ostati tudi več kot pol leta. Ti in drugi statistični podatki so za starše prezgodaj rojenih otrok zelo obremenjujoči.

A ne le za mamice, tudi za očete: »Mislim, da te takrat pokonci drži adrenalin, saj vidiš, kako se otroci borijo, in vidiš napredek. Takrat sem bil v službi v Mariboru in sem se v ljubljansko porodniš­nico k ženi in sinovoma vozil štirikrat na teden. Mislim, da mora biti moški v oporo predvsem ženski, ki ji je bistveno težje, saj je stalno z otrokom, v strahu, ali bo preživel do naslednjega dne ali ne. Sam sem bil vendarle v službi in sem vsaj takrat lahko preusmeril misli, da ni bilo tako težko. Seveda so bili tudi težki trenutki, ampak smo jih nekako prebrodili,« razmišlja Maksov in Mihov oče Andrej. Nadja pa: »Komunikacija je v takih trenutkih zelo pomembna. Treba je držati skupaj in se pogovarjati. In nikogar ne obsojati, ker vsak drugače čuti.« Prevolnikova sta srečna in hvaležna, da se je po resnih zapletih v nosečnosti in prezgodnjem porodu vse izteklo, kot se je, saj sta Maks in Miha danes povsem običajna, zdrava sedemletnika. Prevolnikovi pa vesela in pozitivne energije polna družina.

Nedonošenčki

V svetovnem merilu je vsak deseti otrok rojen prezgodaj, kar samo v Evropi pomeni pol milijona nedonošenčkov vsako leto. V Sloveniji se lahko pohvalimo z nižjo stopnjo prezgodnjega poroda, le okoli 7 odstotkov, vendar je to še vedno 1.400 nedonošenčkov na leto. Njihovo število kljub napredku medicine – ali pa prav zaradi njega - narašča; tudi zato, ker strokovnjaki v večini primerov še vedno ne poznajo razloga za prezgodnji začetek poroda in ga tako ne morejo preprečiti. Malo pa tudi zaradi napredka medicine, ki daje možnost zanositve tudi tistim, ki jim zaradi kronične bolezni ali neplodnosti materinstvo ne bi bilo dano, a jih življenjsko ogrožajo pozni tedni nosečnosti, zato je porod treba sprožiti prezgodaj.

Prezgodaj rojeni otroci vsaj nekaj dni ali tednov, nekateri pa celo mesecev, potrebujejo podporoaparatov in za posebno nego visoko specializiranega medicinskega osebja. Številni, ki so rojeni le nekaj tednov prezgodaj, potrebujejo po rojstvu predvsem dodatno toploto in potrpežljivost pri hranjenju. Med nedonošenčki pa so tudi otroci, 'majhni' komaj za dlan, ki ob rojstvu tehtajo manj kot kilogram – v Sloveniji je vsako leto takih skoraj sto.
Vir: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom

Nekatera dejstva:

• V Sloveniji se je najbolj zgodaj rodil in preživel novorojenček, rojen v 22. tednu nosečnosti.
• Najlažji, brez pomembnih posledic preživeli novorojenček v Sloveniji, je ob rojstvu tehtal 405 g.
• Povprečna teža pri rojstvu v 28 tednu je 1.000 g, v 32. tednu pa 1.750g.
• Najmanjši nedonošenčki zaradi zdravljenja včasih ostanejo na oddelku za intenzivno zdravljenje tudi več kot 6 mesecev.
• Najpogostejše posledice mnogo prezgodnjega rojstva so kronične bolezni pljuč in posledice zapletov v možganih.
• Prezgodaj rojeni otroci imajo povečano tveganje za slabši razvoj osrednjega živčevja, srčno-žilnega in dihalnega sistema.
• Nedonošenčki se od donošenih novorojenčkov razlikujejo ne le po teži, velikosti in videzu, ampak predvsem po sposobnosti za življenje – bolj ko so rojeni prezgodaj, bolj so nezreli vsi njihovi organi. Da bi preživeli, potrebujejo podporo številnih aparatur in posegov ter pomoč posebej izobraženega medicinskega osebja.

Vir: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom

Besedilo: Slavka Brajović
Fotografije: Eva Hajdenkumer, Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec