Odrasla sem z vero, da je december pravljičen.
Zato sem se že v otroštvu odločila, da bodo tudi vsi moji odrasli božiči čarobni. Da se bo med prazniki v mojem domu vse bleščalo. Da bo vse dišalo. Da se bo prepevalo. Da se bo ustvarjalo. Da se bo samo smejalo, objemalo, igralo in imelo rado. Ampak potem sem zares odrasla. Dobila sem otroke. Dnevi so se skrajšali, obveznosti pa namnožile. Kot bi mignil, se je maj prevesil v junij in junij v december. In zdaj so izložbe že polne obtožujočih opozoril: Še nimate daril?! Iz vseh strani me bombardirajo vprašanja: Ste že spekli piškote? Ste že okrasili dom? Ste že kupili vstopnice za Hrestača?
Ljudje po Facebooku delijo utrinke predpraznične družinske sreče, jaz pa se mrzlično sprašujem, kje so še voščilnice, prijateljski obiski, dobrodelnost, ki jo hočem vcepiti otrokoma, da jima bo običajna kot namaz na kruhu, in, presneto, kje je tisti tako opevani božični mir?! »Sitna si,« me je oni dan opozorila hči, medtem ko sem jo nadirala, naj vadi violino za božični nastop, naredi nalogo, z mano peče piškote, piše voščila, išče okraske in izbere igrače, ki jih bomo podarili revnejšim otrokom – pri tem pa še ugotovila, da je Hrestač že razprodan. (V resnici bi se najraje zavalila na kavč in gledala teve.)
Zadelo me je, kot bi mi na glavo padla zvezda božja. »Prav imaš,« sem rekla. December bo pravljičen samo, če se bomo imeli fino. Vse drugo je balast. Kajti kaj potem, če bomo zadnji okrasili jelko. In če bomo ljudem voščili šele januarja … ali pa maja. Lahko imamo kakršenkoli december hočemo, tudi z risanko in kupljenim sladoledom. Samo da bomo mirni in srečni. Hecno, kmalu po tistem sta se otroka zaprla v sobo, navila božične pesmi in sama od sebe narisala voščilo.
