Pravijo, da je včasih dobro potegniti črto in preveriti, kaj ostane pod njo.
Pa da je konec leta kot nalašč za obračun. Mene recimo vsako leto premami ta skušnjava. Potem brskam po spominu, ki sčasoma vse prikroji tako, kot mi ustreza, in se tenstam v nostalgiji, cmarim v obžalovanju in pacam v marinadi vsega, kar bi lahko bilo, pa ni bilo, vsega, kar je bilo, pa ni bilo dovolj, in ne nazadnje vsega, kar je bilo čudovito in prekrasno, a je žal minilo.
Genetsko, značajsko in izkustveno sem namreč nagnjena k iskanju izzivov v duhu predpostavke, da nič, kar sem dosegla do zdaj, ne bi moglo biti še za odtenek boljše. In zaradi tega, dragi moji, se sama sebi zdim neznansko trapasta. Kajti čeprav z občutkom, da je treba nenehno rasti, se nadgrajevati in si postavljati nove cilje, ni v osnovi narobe, je past ideje, da smo do zdaj živeli zgolj v pripravljalnici in je nekaj velikega šele pred nami, lahko nadvse pogubna. Eno je motiv in drugo obveznost. Meja med njima je – vsaj zame – tanka.
Vse več strokovnjakov opozarja, da živimo v družbi, ki temelji na predpostavki, da srečo prinaša zgolj novo in še bolj novo, več in še več, ki pa v resnici ničesar ne spremeni, ker so nas v temelju naravnali tako, da nam vedno nekaj manjka. (Celo marsikaj, kar naj bi nas učilo srečnega življenja, zapoveduje, da se moramo najprej čisto reprogramirati, če želimo stopiti na pravo pot!) Pa bi bilo toliko laže, če bi se zgolj znali potrepljati po ramenu – recimo takole ob koncu leta – in si priznati, da smo v resnici strašni frajerji.
Ker smo še tu! In dihamo. Migamo. Se znamo nasmejati! In se veselimo novega leta, ki nam bo zlagoma prineslo nove kamenčke v mozaik spomina – dobro in slabo, staro in novo, manj in več, srečo in žalost. Ker je edino to Življenje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
