Zaplodi sina, posadi drevo in napiši knjigo.
O prvih merilih, po katerih pregovorno sodimo »prave moške«, sicer ne vem veliko, čeprav po tem, da se vsako leto rodi več dečkov kot deklic in da Slovenija še vedno velja za zeleno deželo, laično sklepam, da ju vestno izpolnjujemo. Zato pa me – če sem že v tem fohu – toliko bolj navdušuje, kako visoko na lestvici dobrega je pisanje knjig. Za moške in ženske.
Slovenci žal ne slovimo kot posebno pridni bralci. In kot kažejo podatki, za knjige ne zapravljamo radi. Kadar hočem na otroški rojstni dan odnesti knjižno darilo, me hči milo prosi, naj bomo normalna družina in kupimo igračo kot vsi drugi. Toda rokopisi nadobudnih piscev kljub temu vztrajno polnijo nabiralnike knjižnih urednikov. Večina jih pojasnjuje, da jim gre pri tem bolj za prestiž kot za zaslužek (kar je dobro, ker založniški posel ni med najdonosnejšimi). Izdati knjigo je vrednota.
Seveda pa je med knjigo in dobro knjigo velikanska razlika. In čeprav v Sloveniji izide razmeroma veliko prvih, je včasih želja po objavi večja od kakovosti pisanja. Zato je slednjih manj – in se meni zdijo toliko več vredne! Kajti je že tako, da dobra knjiga nikoli ni naključje. Na njenih straneh je veliko krvi in potu. Nastane lahko le po urah in urah trdega dela, neutrudnega boja z dvomi in samim sabo, brskanja po duši, strukturiranja misli, ki sicer prosto lebdijo v vesolju, in kresanja mnenj z ljudmi, ki sodelujejo pri njenem nastanku – teh ni malo.
Ne zadošča zgolj talent. Vse mora pasti na pravo mesto. Prav zato toliko bolj iz srca čestitam Janinemu kolumnistu Vasji Jagru za njegov knjižni prvenec. Pred kratkim je izšla kriminalka Sodni dnevi, ki jo je ustvaril z odvetnikom Petrom Čeferinom. Prebrala sem jo na dušek. In jo priporočam. Ker je odlična.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
