Ko sem preslišala opozorila duše, družine in prijateljev, me je izdalo telo.
Vem, da ni imelo izbire. Pošiljalo mi je signale in apeliralo na moj razum, se sklicevalo na izkušnje – toda ko je sprevidelo, da ostajam gluha in slepa, me je spodneslo. V popoldnevu, ko sem se zvijala od bolečin, sem zato prisegla duši, družini in prijateljem, da ne bom nikoli več tako nespametna; molila sem k bogovom, naj mi prizanesejo, in obljubila, da zdravja ne bom več postavljala pod vprašaj. Da ga ne bom več podrejala (samozapovedanim) službenim, gospodinjskim, materinskim, družabnim, finančnim in partnerskim dolžnostim, temveč izključno dolžnosti do sebe.
Moja obljuba je zdržala vse do naslednjega dopoldneva, ko sem bila že toliko boljša, da sem se lahko dvignila s kavča. Dovolj dobro mi je bilo, da sem opazila prah na polici in umazano posodo v koritu. Dovolj dobro, da sem videla, kako skozi žaluzije kuka težko pričakovano sonce. Dvignila sem zastor in na dovozu zagledala sosede, ki so se s kolesi peljali na izlet. Moja otroka sta medtem gledala že peto risanko in vmes tiho zastokala, da jima je dolgčas. (Ali pa sem si samo domišljala?)
Nenadoma sem se sama sebi zazdela lena. V sončnem dnevu se ne sme ležati na kavču, mi je kljuvalo po mislih – stavek, pridobljen od kdo ve kod. (V resnici vem. Pa ne pomaga.) Mišice so me bolele – ampak naj me vrag, če se sme tako soboto preležati!
Šele naslednji napad me je prepričal, da je nesmiselno klicati vraga, če ga imaš že v sebi. To prekleto potrebo po smotrnosti, koristnosti vsega. Po učinkovitosti in po pravilnosti. Trapasta je, bo pritrdil vsak razum. Ampak moja podzavest je trapasta. In trmasta. Kljubuje ji lahko samo telo …
Spet sem prisegla, da ga bom poslušala. Duši, družini, prijateljem – in zdaj še vam. Ah, vse življenje se učimo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
