S sinom, starim štiri leta in pol, sva oni dan listala revije in na neki točki prilistala do strani z modo.
»Zakaj pa so te gospe tako suhe?« je zgroženo vprašal ob fotoreportaži z modne revije. Odgovorila sem: »Manekenke so običajno take. Ti niso všeč?« Sin me je pogledal, kot da ga sprašujem, ali bi namesto hrenovke raje jedel brokoli. »To pa res ne! Videti so tako nesrečne in lačne.«
Drug družinski prizor. Po tistem, ko smo si ogledali muzikal Pepelka in je hči, stara sedem let in pol, še ves večer prepevala melodije iz predstave, poplesovala pred ogledalom in po spominu odigrala nekaj scen. »Si uživala v predstavi?« Oči so ji zasijale. Itak! Krasno je bilo! Pohvalila sem njeno igro in popevanje in jo za nameček še vprašala: »Katero vlogo pa bi najraje imela ti?«
Hči je pomislila. »Najbrž Pepelko, ne?« sem ji poskušala pomagati. Ampak pogledala me je, kot da jo sprašujem, ali bi svoje rožnate allstarke zamenjala za gumijaste škornje driskaste barve. »To pa že ne! Bila bi mačeha ali katera od sester! Pepelka je tako strašno dolgočasna. Samo nekaj sanjari in čaka na svojega princa.«
Otroško logično! me je prešinilo. Njima je vse jasno! Ženske pa menimo, da moramo biti vitke kot zobotrebci, vselej urejene kot na modni pisti, pridne, ponižne in poslušne kot Pepelka, s čim manj ambicij in čim bolj enoplastnim značajem, se razume, no, in če bomo take, bomo nekoč zagotovo srečale gospoda, ki nam bo osmislil življenje. Dahnile bomo da in potem …
Potem se nam bo morda nekoč rodil otrok, ki nas bo opomnil, da smo prave trape. Nesrečne, lačne in dolgočasne.
Kdaj postanemo takšne, se sprašujem in obenem odgovarjam: Ne vem. Sem pa zadnjič na šolskih hodnikih ujela, da si punce že merijo špeh okoli pasu in bi rade shujšale …
