Zaradi svoje službe imam privilegij, da spoznam ljudi, ki imajo kaj povedati, in da njihove zapise preberem dovolj natančno, da se mi njihove ideje usedejo globoko v podzavest.
Trenutno urejam knjigo Aljoše Bagole, kreativca brez primere, in priznam, da se mi ob njegovih stavkih nenehno svetijo oči. To je sicer nekoliko nerodna ubeseditev, ker njegov tekst govori o izgorelosti, ki sama po sebi ni prav navdušujoča, toda zaradi odkritosti, iskrenosti in brezkompromisnosti me je tako prevzel, da včasih pozabim, da moram čez vrstice drseti z rdečim svinčnikom, in ne zasanjano iskati vzporednice s svojim življenjem, vzklikajoč: »Točno tako!«
Aljoša je seveda v svojem poklicu nadpovprečno uspešen in jasno je, da se večina ljudi znajde na robu izgorelosti s precej slabšim izplenom, kot ga je v letih (samo)dokazovanja in vere, da je samo popolno dovolj dobro, dosegel on, vendar so miselni mehanizmi, ki jih opisuje – ocenjujem čez palec – dobro znani velikemu delu aktivnega prebivalstva, ki »mora« biti nadodlično v službi in doma, povrhu vsega pa še lepo, pametno, razgledano, s pestrim družabnim življenjem in navdihujočim prostim časom (tudi če zaradi tega nikdar ne dobi nobene nagrade). Kot so ljudje v oglasih. Ali na družabnih omrežjih. Ker če smo odgovorni za svoj uspeh in pravzaprav svoje življenje nasploh, se tega pač moramo lotiti odgovorno – ne?
V resnici je tako. Toda kaj je naša odgovornost? Da si prizadevamo za popolno življenje iz reklame, ki je v resnici nedosegljivo, ali za dostojno preživetje? Si res lahko »dovoljdobrost« (izraz sem si sposodila od druge krasne avtorice dr. Veronike Podgoršek) dopustimo šele, ko imamo v žepu napotilo na bolniško? Ni nam nonstop treba biti fantastično in superduper, piše Aljoša. Pomembno pa je, da smo večino časa »v redu«.
