Vse sem čudovito načrtovala. Vikend na morju, potem pa slalomiranje med šestimi vzporednimi projekti. Urnik, dodelan do minute. Otroški baletni nastop in koncert v glasbeni šoli. Vmes drsanje, obisk igrišča, kava s prijateljicami in nekaj naključnih sestankov.
Drznila sem si celo pomisliti, da bi se, ker se je pokazalo sonce, morda lahko spet resneje lotila športa. Edina skrb, ki sem jo imela, je bilo, ali mi bo vse to uspelo. In ali bom lahko vmes tudi kaj spala.
Potem pa so me sredi sončnega popoldneva, ko sem ravno izbirala, katerega projekta bi se lotila najprej, poklicali iz vrtca, da je hči zbolela. Saj veste, zdaj je veliko otrok bolnih, je še navrgla vzgojiteljica, in ja, najbrž sem to res vedela – ampak sem se delala, kot da se mene to ne tiče. Podobno kot ljudje, ki se z odejo pokrijejo čez glavo in mislijo, da so nevidni.
Še istega popoldneva je zvilo tudi mene. In tedaj je postalo dokončno jasno, da se je moj urnik sesul kot hišica iz kart. Nenadoma je vse obveznosti preglasil kljuvajoči glavobol, ob misli na šport pa sem se tesneje zavila v odejo. Smisel življenja niso bile več naloge, temveč preživetje. Čas se je ustavil.
Hecno, ampak v tisti agoniji boja za obstanek, ko sem z eno roko tolkla po virusih, z drugo pa pokrivala otroka ob sebi, sem šele ugotovila, da je že res, da sem telesno slaba, da pa so moje misli končno ozdravele. Kajti kakšna bolna misel je to, da niti zboleti nimam časa? In kakšna patologija vodi prepričanje, da je moja glavna skrb vse opraviti, ne pa poskrbeti zase in otroke? Ne s sestanki in kljukico pri vseh projektih, temveč s tem, da počivamo, pijemo čaj, jemo kurjo juho in se pogovarjamo. Se mora mar res čas ustaviti, da si vzamemo čas zase?
Slišalo se bo grozno, ampak včasih je viroza pravi blagoslov.
