Pred kratkim sem si – najbrž že kakih sedemindvajsetič – ogledala film Čaka te pošta. To je tista legendarna romantična reč, v kateri se Meg Ryan in Tom Hanks zbližujeta po elektronski pošti.
Kajti čeprav se ne poznata v živo, v sporočilih vsak dan izmenjujeta misli o tem in onem, in čeprav izhajata iz različnega okolja, sta si nekje globoko ravno prav sorodni duši, da se drug v drugega zaljubita. Prijetna, sproščujoča in nezahtevna zgodbica je to. Ravno pravšnja za filmsko uspešnico.
Igralska kemija med Meg in Tomom je seveda več kot prepričljiva. Toda meni se je tokrat v tem filmu prvič zazdelo romantično nekaj čisto drugega. Namreč, ob njem me je popadla strašna nostalgija. Pravo hrepenenje po letu 1998, ko je bil film posnet.
Se še spominjate tistega leta, ko je bilo življenje še pretežno analogno? Ko smo se na internet povezovali prek počasnih modemov in je imela mobilni telefon – tisto opeko pač, po kateri si lahko govoril brez ožičenja – šele peščica najbolj naprednih frajerjev? Si še lahko prikličete v spomin, koliko optimizma je bilo takrat v zraku (a smo ga sploh znali ceniti?) in kako počasi smo drseli čez vsakdan?
Jasno, da obdobje ni bilo popolno, saj nobeno ni. Ampak moj spomin so ob podobah časa, ko sta se neustavljivo potrošništvo in neprestani občutek nezadovoljenosti šele podajala na svoj veliki pohod in je še obstajala alternativa, prav blaženo preplavili občutki miru, varnosti in življenjske energije. Tak je pač spomin, ohrani le tisto, kar želi.
Bolj ko sem gledala, kako se na slikovitem ozadju New Yorka v devetdesetih in zametkih tehnologije tke novo razmerje, bolj sem razmišljala, kakšna bi bila romanca Meg in Toma danes. Bi se všečkala na družabnih omrežjih? Ali pa bi si izmenjevala le kratke enozložnice prek kake aplikacije? Bi sploh našla čas, da se spoznata?
In a veste, kaj me je še prešinilo, ko se je že vrtela odjavna špica? Prav zanima me, kako bom na leto 2016 gledala čez dvajset let ...
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
