Zadnje čase je ozračje polno usodnosti. Dogajajo se velike spremembe in spremljajo jih velike skrbi, češ, zdaj smo vse zafurali, vsega je konec, gremo v maloro. Vpetost v sodobno družbo pomeni biti prežet z bojaznijo, da smo izgubili ves nadzor, da se vse ruši, da gre vse k vragu, da so vsi pokvarjeni, da je vse zarota. Da ne smeš nikomur zaupati in da se boj vsakogar. Da je pred nami le črnina; da je apokalipsa tu.
Tako je v medijih. Taka je politika. Tako je na Facebooku. Taki so celo prijateljski pogovori ob kavi. Vame iz vseh strani strmijo žalostni obrazi, žalostne zgodbe, žalostne napovedi, da bo tudi v prihodnje vse le ena žalost. Kako naj človek ob tem najde veselje do življenja?
V takih trenutkih kolektivne tesnobe se vselej spomnim Kovičeve pesmi Južni otok in zelo pomembnega vprašanja: ali obstaja ali ne? Je tisto, kar se nam zdi obljubljena dežela, res samo kup školjk, veje grenke oljke in pa mah?
Južni otok je, sklene pesnik. Kajti nekoč se voda odpre, vzide močna zvezda in pride nova ladja. In južni otok je. Treba je upati, treba je verjeti, da bo vse dobro. Ker če ne, vse skupaj res nima prav veliko smisla! 
Bolj ko spremljam, kaj se dogaja v družbi, trdnejšo vero iščem v sebi. Moram verjeti, da na koncu ni le črna luknja. Moram verjeti, da se desettisočletja človeške zgodovine ne bodo končala ravno jutri. Moram verjeti, da lahko tudi jaz spreminjam svet; če že tega ne, pa vsaj samo sebe. Bomo že kako, si moram ponavljati. Človeštvo bo preživelo. Jaz pa, verjamem, z njim.
Kadar razmišljam o južnih otokih, kot jih opisuje Kovič, si vselej rečem, kakšna sreča je, da so. Kajti kdor je prepričan, da jih ni, nima niti najmanjše možnosti, da bi jih sploh kdaj našel.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
