Urša Kragelj: pripravljena na kajak

27. 6. 2019
Deli
Urša Kragelj: pripravljena na kajak

Slovenci smo športen narod, zato bo zadnji junijski vikend kot nalašč za nekoliko drugačno sprostitev v naravi: čaka nas navijanje za Svetovni pokal v kajaku na divjih vodah. Že 18. zapored bodo savske brzice v Tacnu postavljene na svetovni zemljevid, ko se bo več kot 250 tekmovalcev iz več kot 30 držav pognalo preko znamenite zapornice, ki je sloves ljubljanske proge popeljala v svet.

Med slalomskimi progami velja tacenska za zahtevnejšo, slovenci pa bomo v soboto, 29., in v nedeljo, 30. junija, navijali za za domače tekmovalce. Pred kratkim smo se pogovarjali z odlično Uršo Kragelj, ki pa si je pred Tancensko tekmo žal poškodovala ramo. Njena zagnanost zato ni nič manjša, športu je predana s srcem in umom. Navijačem sporoča: »Upam, da pridete v čimvečjem številu in hvala za podporo.«

Kje ste kaj v teh dneh - doma, po svetu - in kaj vas čaka v kratkem?

Trenutno sem doma, zvečer pa potujem v London, kjer me čaka prva izmed petih tekem svetovnega pokala.

Kje pa največ trenirate, doma ali ste veliko v tujini?

Največ časa preživim doma pozimi, navadno se od decembra do sredine januarja pripravljam v Sloveniji, v Tacnu in Solkanu, preostali del leta pa sem zagotovo vsaj enkratmesečno na pripravah nekje v tujini, saj so kajakaški poligoni tako raznoliki, da zgolj s treningom doma ne bi uspela dovolj napredovati in posledično tekmovati na najvišjem nivoju.

Morda bi vseeno povedali za bralce, kakšno so bili vaši začetki? Zakaj je majhna deklica začela veslati na divjih vodah?

Moj oče je odraščal v Posočju, zato mu je bilo kajakaštvo in igranje v vodi vedno samoumevna oblika rekreacije. Sprva je v začetniški tečaj vpisal brata, saj naj za punce to ne bi bil “pravi” šport, vendar sem na vsak način želela poskusiti tudi jaz in so kasneje tudi mene vpisali v začetniški tečaj v Kajak klub Soške elektrarne. Sprva me je bilo vode kar malo strah, vendar mi ga je starejši brat pomagal premagati in sem potem v tem športu začela neizmerno uživati.

Kdo so bili vaši prvi vzorniki in kdo vas navdušuje danes?

Moj največji vzornik v odraščanju je bil zdajšnji reprezentančni kolega Peter Kauzer, kasneje pa trikratni olimpijski zmagovalec francoz Tony Estanguet. Njegovo dojemanje tega športa me navdušuje še danes, imel je izredno izdelan občutek za vodo, predvsem pa je bil izredno pozitivna osebnost.

Kakšni pa so vaši okvirni cilji za prihodnost? Morda nastop na še enih olimpijskih igrah, stopničke v Tacnu? Imate radi progo v Tacnu?

Zagotovo si želim nastopiti v Tokiju in Sloveniji priveslati prvo olimpijsko kolajno v ženskem kajaku. Vendar je pot do nastopa v Tokiju še dolga, čakajo me še interne kvalifikacije, šele potem bom lahko vse svoje misli usmerila na olimpijske igre. Ja, Tacen mi predstavlja eno izmed najljubših tekem.

Kako se pripravljate na tekmo v Tacnu konec junija, ste še bolj motivirani in vznemirjeni kot ponavadi?

Tacen je zadnja tekma v prvem paketu tekem za svetovni pokal, na tem kanalu sem opravila že nešteto treningov. Pred domačo tekmo je vedno nekoliko več vznemirjenja, je pa zato tudi podpora s tribun veliko večja in je zato toliko lepše tekmovati doma.

Katere lastnosti pa so najbolj pomebne za dobrega kajakaša?

Predvsem moraš biti v trenutku. Nekateri temu rečejo alfa stanje ali stanje aktivnega opazovalca. Smo edini šport s spreminjajočo se podlago in vsak trenutek moraš biti pripravljen na nepredviden potek dogodkov, neplanirano situacijo ali na nenadno spremembo vode, ki zaniha. Poleg tega je zelo pomembno, da vodo “čutiš”. Tekmovalci, ki imajo občutek za vodo, z njo lahko sodelujejo, tokove uporabljajo v svoj prid in porabijo veliko manj energije kot nekdo, ki vesla samo na moč. Voda je vedno močnejša, zato kajakaši zelo dobro razumemo rek “ne plavaj proti toku”. 

Kaj pa bi priporočili mladim kajakšem in kaniustom, kaj je najbolj pomembno za uspeh in za uživanje v športu? In zakaj naj se otroci sploh odločijo za ta šport?

Osebno mislim, da je kajakaštvo eden najlepših športov. Večino časa preživiš v naravi, igraš se z valovi in rolami in ko je vsem poleti vroče, nas, kajakaše, hladijo reke. Za otroke je to idealen šport, da se naučijo premagati strah (čisto vsakega je na začetku vsaj malo strah divje vode), tako kot vsak šport pa te tudi kajak nauči discipline in trdega dela.

Razmišljate, da bi se po koncu kariere podali v trenerske vode ali ste (boste še) študirali kaj kar vas posebno zanima, tako kot Eva Terčelj?

Trenutno zaključujem študij prevajalstva (angleščina in francoščina), govorim pa tudi italijansko in špansko, zato se bom morda odločila za to poklicno pot. V veliko veselje bi mi bilo ostati in deliti naprej znanje v kajaku, ampak zaenkrat so še vse poti odprte, saj ne nameravam še tako kmalu zaključiti tekmovalne kariere. Zaenkrat imam pred sabo še veliko ciljev, ki me vlečejo naprej.

Menda radi pečete torte, tudi prave mojstrovine. Vas mika slaščičarstvo?

Peka je moja velika ljubezen, bratu sem za njegovo poroko celo spekla poročno torto, kar sem si že dolgo želela in je super uspela. Resnično sem razmišljala tudi o tem, da bi imela pekarno, ampak kot pravim, imam več odprtih scenarijev, kakšnega bom na koncu izbrala, pa bo odvisno od takratnih priložnosti.

Kako pa je s hrano? Kaj vam najbolj paše po napornem dnevu? Tudi sami radi kaj skuhate ali samo pečete?

Med tednom na kosilo skočim navadno v Gostilnico Kaval v Tacnu, kjer imajo zdrava in lahka kosila, zvečer pa si doma velikokrat sama kaj pripravim. Rada tudi kuham, vendar je velikokrat po treningu zelo naporno, če si primoran še eno uro stati za štedilnikom in kuhati, zato si največkrat pripravim zelo preproste obroke, za vikend pa namenim kuhanju tudi več časa. Zadnje leto se izogibam mlečnim izdelkom, kar je včasih zahteven izziv, vendar so se mi od takrat težave z nizkim železom bistveno izboljšale in zato vztrajam. Tako si večkrat pripravim kakšen tofu, hummus ali palačinke s sojinim mlekom in se, kolikor se le da, izogibam sladkorju in predelani hrani.

Katere športe pa še radi gledate in katere športnike najbolj občudujete - slovenske, tuje?

Nora sem na smučanje in spremljam čisto vsako tekmo, če je to le mogoče. Zelo rada pogledam tudi kakšno tekmo biatlona, tenis pa finale večjih grandslamov. Med domačimi športniki občudujem prav vse, ki prikazujejo vrhunske rezultate, saj Slovenija s tako majhnim številom prebivalcev dosega izjemne uspehe, če pa bi morala koga izpostaviti, je to predvsem Janja Garnbret, ki je letos neverjetna in upam, da ji uspe zmagovalni niz ohraniti čim dlje časa.